Spomnimo, lansko leto je v Cannesu dolgotrajno in zelo uspešno pot proti Los Angelesu pričela kopica »tujih« filmov, med drugim Sentimentalna vrednost, Tajni agent in Bila je samo nesreča. Letos se izbor filmov v tekmovalnem programu zdi manj privlačen, kar pa ne pomeni, da nismo videli dobrih del. O mnogih smo na teh straneh tudi poročali, ostaja pa grenak priokus: Cannes letos znova – ne v tekmovalnem programu ne v preostanku uradnega programa – ni odkril nobenega omembe vrednega novega imena.
Farhadi tokrat razočaral
Na različnih kritiških lestvicah filmi kotirajo različno, vseeno so se izdvojili štirje favoriti. Čeprav je Fjord Cristiana Mungiuja polariziral kritiško srenjo, velja za dobro ocenjenega. Minotaver Andreja Zvjaginceva je bil bolj konsenzualno sprejet kot še en Rusov pomemben film, enako velja za epsko dramo Nenadoma Ryusukeja Hamaguchija in Očetnjavo Pawla Pawlikowskega. James Gray je s Papirnatim tigrom prispeval morda najboljši film tekmovalnega programa, vendar ga canske žirije »ne marajo«; tukaj je tekmoval petkrat in se domov vedno vrnil praznih rok.
Največje razočaranje tekmovalnega programa je zadnji Asghar Farhadi, ki v Vzporednih zgodbah (Histoires parallèles) imitira Krzysztofa Kieslowskega – dobesedno, navdihnili so ga motivi iz Poljakovih številnih filmov, predvsem Dekaloga 6 oziroma Kratkega filma o ljubezni, pa tudi fragmenti Kratkega filma o ubijanju, Rdeče in Naključja. Da bo mera polna, je angažiral še skladatelja Zbigniewa Preisnerja, vse skupaj pa zamešal v pripovedno nabuhlo in pretenciozno mineštro o razmerjih med zvestobo in izdajo, namišljenim in resničnim, opazovalcih in opazovanih.
Med fikcijo in »resnico«
Tik pred zaključkom redakcije smo videli še novega Almodóvarja. »Uživaj v svojem prestižnem statusu, posnemi kakšen film z levo roko, magari za Netflix, pretočniki so polni denarja.« Nekako tako Raula Rossettija, malce upehanega kultnega režiserja v ustvarjalni krizi, nagovori sodelavka in kritična bralka njegovih scenarijev. S tem prizorom Pedro Almodóvar na duhovit, samoreferenčen (in samokritičen?) način pokomentira usodo veteranskega ustvarjalca, ki se mora med pisanjem scenarija zanašati na družinsko in prijateljsko okolje. Grenki božič (Amarga Navidad) v kontekstu ustvarjalnega procesa vzpostavi aktualen centralni motiv: inflacijo in eksploatacijo avtofikcije, uporabo intimnih zgodb prijateljev in družinskih članov za potrebe umetniškega dela, iskanje težko določljive meje med »poetično licenco« in izdajo zaupanja.
Raulova zaupnica je skratka mnenja, da so liki okrog glavne junakinje Else, režiserke dveh kultnih filmov, ki bi se po desetletju udinjanja v marketingu rada vrnila v svet filma in ki zelo spominja na Raulovo usodo, pretirano podobni njunim resničnim prijateljem. Raul vztraja, da detajli govorijo drugače (»Pa saj je dvajset let mlajša!«), piše dalje, in tako se pred nami odvijata vzporedni zgodbi Raulove sedanjosti ter njegove oziroma Elsine božične zgodbe iz leta 2004. Almodóvarju pri 76 letih ni treba ničesar dokazovati, še vedno je soliden cineast z najlepše zdizajniranimi filmi in okusno oblečenimi igralkami; pri njem je celo urgentni bolnišnični blok videti tako, kot da bi ga zasnoval vrhunski oblikovalski studio.
