Režiser Cristian Mungiu v filmu Fjord prvič v svojem opusu zapusti domačo Romunijo ter dogajanje prestavi v okolje »moderne«, »strpne«, »napredne« Norveške, torej v diametralno nasprotje »kaotične«, ekonomsko podhranjene in »temperamentne« Romunije. Tja se s petimi otroki preselita romunsko-norveška zakonca, globoko verna pripadnika evangeličanske cerkve, in prav v tem okolju se bo odvila prvovrstno spisana in zelo konfliktna moralna drama na temo – če malo pretiravamo – progresivnega fašizma in reakcionarne katoliške manjšine. Vredno je dodati, da v Cannesu že zelo dolgo – od časov Larsa von Trierja – neki film ni sprožal tako glasnih izrazov šoka in presenečenja.
Film, ki ne poenostavlja
Kaj se v filmu dogaja? Nič grafično nasilnega, pač pa nasilje oziroma »nasilje« (odvisno od interpretacije) v odnosu do vzgoje otrok. V mali, tesno stkani vaški skupnosti družina Georgiu po malem izstopa: starša Lisbeth in Mihai svojim otrokom prepovedujeta poslušanje sodobne glasbe, igranje s telefoni in videoigrami. V domači kurikulum spadata molitev in branje Svetega pisma. Potem ena izmed hčera v šoli pikro pripomni, da lezbištvo »ni naravno«, učiteljica pa na njenem vratu najde modrico – in v hipu se aktivirajo socialne službe, predvsem monolitna, neodvisna in striktna služba za zaščito otrok, ki še isti dan odpelje vseh pet otrok, starša podvrže policijski preiskavi in jima zagrozi ne le s permanentnim odvzemom starševstva, temveč tudi s kriminalno obtožnico.
Če ste kdaj iskali definicijo »kulturnih razlik« med temperamentnim evropskim jugom in nordijsko inhibiranostjo, potem jo najdete v Fjordu. Človeku se zazdi, da se je Norveška Mungiuju z nečim zamerila, tako brezkompromisno razkriva brezčutni in črkobralski sistem, ki kriminalizira udarec po prstih in ne dopušča možnosti, da je modrica na vratu morda posledica otrokovega ukvarjanja z rokoborbo. V Fjordu se zgodi veliko stvari in vsakršne poenostavitve so nevarne; svoj delež kritike Mungiu, brez skrbi, nameni tudi verskemu fanatizmu in davno preživetim vzgojnim metodam, čeprav se po ogledu ne moreš znebiti občutka, da je v tem primeru bolj naklonjen staršema, ki nazadnje potegneta radikalno potezo. Fjord bo brez dvoma eden najbolj komentiranih filmov leta; kjer koli ga bodo predvajali, ima zagotovljeno medijsko odmevnost.
Neprepričljiva alegorija
Po Levitanu (2014) je ruski režiser Andrej Zvjagincev posnel še eno alegorijo mitološke pošasti, Minotavra, in znova se z njo dotika recentne ruske realnosti, konkretno agresije na Ukrajino, v katero je, vsaj posredno, vpleten protagonist intrigantnega, a tudi nerazložljivo dolgega (138 minut) in po nepotrebnem razvlečenega filma, v katerem vzporedno tečeta dve zgodbi, ki med seboj ne korespondirata najbolje: v prvi se Gleb, lastnik velikega prevozniškega podjetja, ukvarja s Putinovim masovnim vpoklicem vojakov, v katerem mora z deležem zaposlenih, ki jih je treba zmanipulirati v »prostovoljni vpis«, sodelovati tudi njegova firma; v drugi Gleb odkrije ženinega ljubimca, ga odstrani iz družinske slike, ob tem pa skorajda komično nespretno za seboj pušča kopico dokaznega gradiva.
A ker se nahajamo v Putinovi Rusiji, se celo malim oligarhom ni treba vznemirjati; praviloma vse težave reši telefonski klic, obisk župana, runda vodke ali dve. Drži, neodgovorni despotizem se prične doma; to je edini konkretni povezovalni element obeh zgodb. V »putinovskih« elementih je Minotaver prepričljiv, precej manj pa v artikulaciji družinske dinamike, ki jo je navdihnila Chabrolova Nezvesta žena (1969).