Letošnje oskarje je ponovno povezoval komik Conan O'Brien. Zbrano publiko je sprva sicer posvaril, da večer lahko »postane političen«, a se je političnih tem nato z izjemo nekaj šal na račun umetne inteligence, Netflixa, ameriškega zdravstvenega sistema in Jeffreyja Epsteina povečini izogibal.
Dejstva, da na večer, ko se sami oblačijo v dizajnerska oblačila in s šampanjcem nazdravljajo svojim zmagam, Amerika napada Iran, ni nihče omenjal. Kakor je ostalo neubesedeno tudi dejstvo, da se glavni igralec filma Glas Hind Radžab, Palestinec Motaz Malhis, zaradi Trumpove prepovedi vstopa v državo podelitve nagrad ni mogel udeležiti.
Film, ki rekonstruira resnično zgodbo poskusa rešitve šestletne deklice, ki je med obstreljevanjem v Gazi ostala ujeta v avtomobilu in so jo dvanajst dni kasneje našli 355-krat prestreljeno, je bil nominiran za najboljši mednarodni film (kipec je sicer šel v roke Sentimentalni vrednosti Joachima Trierja).
Javier Bardem, ki je v dotični kategoriji podelil nagrado, je bil v celem večeru edini, ki je na odru s kratko izjavo razbil tišino in pokazal na slona v dvorani: »Ne vojni in svobodo Palestini«.
O'Brien se je medtem raje držal varnih tematik in šal na račun Timothéeja Chalameta, ki je v tednih pred podelitvijo nagrad s svojimi arogantnimi komentarji o operi in baletu, »ki se jih trudijo obdržati pri življenju, čeprav ni zanje nikomur več mar«, razburil javnost in doživel javni pogrom celotne skupnosti klasične glasbe in plesa. Bržkone se je prav zaradi njegove izjave glasbeni izvedbi osrednje in z oskarjem nominirane skladbe Grešnikov I Lied to You na odru pridružila Misty Copeland, nedavno upokojena, a zgodovinsko prva afroameriška plesalka, ki je v Ameriškem baletnem gledališču postala primabalerina, Chalamet, ki je za svojo vlogo v filmu Veličastni Marty še pred kakšnim mesecem veljal za zmagovalnega favorita v kategoriji za najboljšega igralca, pa je kipec povedno izgubil. Ta je šel v roke Michaelu B. Jordanu, ki je v Grešnikih upodobil dvojčka Stacka in Smoka in predstavlja šele sedmega afroameriškega igralca, ki je v skoraj stoletni zgodovini oskarjev prejel to nagrado; Jordan se jim je na odru poimensko zahvalil. »Tukaj sem zaradi vseh, ki so prišli pred mano: Sidney Poitier, Denzel Washington, Halle Berry, Jamie Foxx, Forest Whitaker, Will Smith.«
Zgodovinska nagrada za fotografijo
A Grešniki so zgodovinski dogodek skrojili predvsem s prejemom oskarja za najboljšo fotografijo, ki ga je prvič v zgodovini prejela ženska. A ne samo to: Autumn Durald Arkapaw, ki se je pod Grešnike podpisala s kombiniranjem formatov IMAX in ultra panavision (prva ženska, ki je kadar koli ustvarjala v tovrstni tehniki), poleg prve ženske zmage predstavlja komaj četrto direktorico fotografije, ki se je kadar koli prebila do nominacije v tej moško dominirani kategoriji, in tudi prvo temnopolto osebo, ki je osvojila to nagrado.
Nagrado je prvič v karieri domov odnesel tudi Paul Thomas Anderson, ki je od leta 1998 do danes prejel že štirinajst nominacij, a so mu zmage za filme, kot so Magnolija, Tekla bo kri, Fantomska nit ipd., doslej vselej spolzele iz rok, medtem ko so zlate kipce pobirali njegovi igralci. Tokrat je presenetljivo zmagal kar v treh (glavnih) kategorijah hkrati. Na odru je poudaril, da je film Ena bitka za drugo napisal za svoje otroke, »da bi se opravičil za zmešnjavo, ki smo jo pustili na tem svetu, ki jim ga zapuščamo. In jim dal spodbudo, da postanejo generacija, ki nam bo prinesla nekaj zdrave pameti in spodobnosti.«
Spregledani
Končno pa se je poleg drugih sistemskih sprememb, kot sta lanska razširitev članstva akademije za 40 odstotkov in uvedba novega pravilnika, ki je letos prvič zahteval, da člani pred glasovanjem pogledajo vse nominirane filme (!), razširilo tudi število podeljevanih kipcev. Čeprav so si kasting direktorji že od leta 1999 prizadevali za to, da bi si znotraj akademije izborili kategorijo, je bil njihov doprinos k ustvarjanju filma prepoznan šele letos, ko je prvega oskarja za najboljši kasting igralskega ansambla Ene bitke za drugo prejela Cassandra Kulukundis. A seveda še zdaleč ne gre za edini poklic, ki že desetletja ostaja spregledan: že več kot trideset let na svoje delo opozarjajo tudi kaskaderji, ki že od rojstva filmskega medija zanj tvegajo življenje, opekline in zlomljene kosti in bodo svojo kategorijo končno prejeli (šele) leta 2028, ob stoletnici prireditve.