V Izraelu že več tednov potekajo največje demonstracije v tej državi od njenega nastanka, saj si ponovnoizvoljeni predsednik vlade Netanjahu hoče podrediti tudi pravosodje. O ironiji razpada demokracije, militantnosti in utrjevanju apartheida, ki ga je vzpostavilo prav eno najbolj zatiranih ljudstev na svetu, govorijo številni izraelski in palestinski filmi režiserji. Guy Davidi se v Nedolžnosti posveča ideološki indoktrinaciji otrok od vrtca naprej.
»Zelena je barva oliv. In česa še? Uniform.« To je dialog med deklico in njeno vzgojiteljico v vrtcu. Vzgojnoizobraževalni sistem torej zagrabi in ugrabi otroško nedolžnost pri korenu (tako s pripovedmi o holokavstu kot z seznanjanjem z orožjem) in jo nadomesti z ideologijo, ki otroke gnete vse do polnoletnosti, ko morajo obvezno v vojsko; dekleta za dve, fantje za tri leta. Skoraj dvajset let drila v domnevno nenehno ogroženost, v orožje kot edino sredstvo za urejanje konfliktov, v sovraštvo do Drugega, ki je v najboljšem primeru razčlovečen, v najhujšem demoniziran, na koncu izpljune generacije poškodovanih mladih ljudi: strtih, travmatiziranih, brezčutnih, agresivnih. In mrtvih. Davidi namreč skozi odraščanje in notranje monologe predstavlja tiste, ki se v tej popolnoma shizofreni družbi, kjer se starševska ljubezen meša z družbeno militantno ideologijo ubijanja, niso prepoznali, niso zdržali in so naredili samomor. To naredi na domišljen način, kjer kombinira vojaške in družinske video posnetke, agresivni dril in meditativnost, s tem pa še bolj poudari razcep med ranljivim posameznikom in militantno družbo.
Transspolnost kot zločin
Film Casa Susanna pred nami odstre delček skrite, skoraj izgubljene ameriške zgodovine, ki v 50. letih prejšnjega stoletja homoseksualnost, z njo pa tudi transspolnost, še vedno tretira kot zločin. A na obrobju puritanske družbe in političnega viharja mccarthizma se vendarle rojeva kvirovska zgodovina. Stran od predmestnih hiš in heteronormativnih fasad, v zavetju naslovne Case Susanna, kjer se na podeželju zvezne države New York ob vikendih zbere skupnost ljudi, ki začasno osvobojena družbenih pričakovanj performativne moškosti, uživa svobodo raziskovanja in izražanja svojih trans identitet.
Gre za sklepno poglavje neformalne trilogije francoskega dokumentarista Sébastiena Lifshitza, ki je ljubljansko občinstvo leta 2021 prepričal že z zmagovalnim filmom Punčka in ki tokrat zaradi časovne oddaljenosti dogodkov v filmu večinsko posega po fotografijah, arhivskih posnetkih ter intervjujih redkih še živečih protagonistov, njihovih vnukov in otrok. Skozi njihove zgodbe se kot kolaž sestavljajo delci zgodovine ter kontekstualizirajo stigme, sram, družinske razpoke in vase usmerjeno sovraštvo, ki spletejo pronicljiv portret ameriške trans skupnosti, moči ustnega izročila in skrivnih transvestitskih predstav. A film, ki stremi k odstiranju zgodb družbi nevidnih in opolnomočenju neslišnih, se vendarle izkaže za selektivnega v svojem (ne)vključevanju rasnih in razredno raznolikih perspektiv. Obiskovalci Case Susanna so bili nenazadnje izključno dobro situirani belci prestižnih karier, ob čemer pa si tudi Lifshitz ne zatiska oči, da je dostop do varnega prostora, oblikovanja podporne skupnosti in prostega izražanja spolne identitete, vselej direktno povezan s posameznikovim socioekonomskim statusom.
Aktualna tema, dolgočasna izvedba
Režiser John Webster je idejo za dokumentarec Veseli delavec dobil v obdobju, ko je njegova žena delala za Nokio. Navdihnilo ga je slabo vodenje podjetja. »Opazoval sem, kako se je ta čudovita, predana, visoko usposobljena ekipa preprosto porazgubila.« A kot vidimo v dokuju ne tako o veselih delavcih, se ekipe in delavci danes v podjetjih zaradi slabega delovnega okolja ne le porazgubijo, pač pa kot po tekočem traku tudi izgorevajo. Izvemo recimo, da ima že vsak drugi zaposleni znake izgorelosti, slišimo tudi, kaj to pomeni v praksi. Neka pravnica pravi, da je, preden je izgorela, na poti v službo sanjala, da bi jo zbil avto, da ji ne bi bilo treba iti delat. Spet druga pravi, da je pred službo doma redno jokala, nek gradbenik pa se je ogibal dopusta, ker ga je bilo strah podopustnega nakopičenega dela.
Ja, doku Veseli delavec opisuje realnost delovne sile na današnjem trgu dela. Po eni strani so za to – kot izvemo – kriva nesmiselna, repetetivna in duhamorna delovna mesta, po drugi pa tudi to, da je danes tempo dela ubijalski. »Maratona ne moremo preteči v sprinterskem tempu,« slišimo. In vse te niti, ki jih vleče Webster, nato privedejo do zaključka, da je kapitalistično tržni sistem absurdno neučinkovit sistem, v katerem po eni strani bolj kot delo pripomore k skupni blaginji, bolj kot je koristno, manj je verjetno, da boste zanj plačani, po drugi pa je tudi način dela takšen, da ljudi izžema in jih pošilja na bolniške. Je pa nazadnje Veseli delavec ob tem, da je resda film z aktualno, perečo, pomembno vsebino, tudi film s pozabljivo, monotono, dolgočasno formo.