Osmega maja, ko zaznamujemo 80. obletnico konca druge svetovne vojne, bo v Cerknici premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Dva brata, dve sestri, ki temelji na presunljivih resničnih dogodkih. Na Slovenskem je nekoč živela znamenita družina Žagar, ki je na začetku 20. stoletja na Notranjskem razvila mednarodno lesno industrijo. Ta se je v svojih zlatih časih raztezala od Prezida na Hrvaškem do Trsta. S svojim lesnim koncernom so si Žagarjevi nabrali veliko bogastvo. »Na Milanovem vrhu v Gorskem kotarju na Hrvaškem so Žagarjevi sredi gozdov zgradili tudi nekakšno gozdarsko mestece z najnovejšo tehnologijo. Tam je z družinami živelo več sto delavcev.
Imeli so šolo, čitalnico, tamburaško skupino. Celo svoj denar so kovali. Tako velik koncern je bil to,« je razložil režiser dokumentarca Miha Čelar. Osrčje zgodbe se vrti okoli bratov Žagar. Starejši Line se je v 30. letih prejšnjega stoletja navdušil nad komunizmom in takratno sovjetsko idejo pravične družbe, medtem ko si je mlajši Franci v družbeni ureditvi, nastrojeni proti kapitalistom, želel družinsko industrijo ohraniti. Osemdeset let po tistem, ko je druga svetovna vojna razdelila svet in razklala vezi med bratoma, sta se v iskanju svojih korenin Francijevi hčerki zdaj vrnili iz tujine, da bi ugotovili, kaj se je zgodilo z njunim očetom in stricem.
Dokumentarec je deloma animiran, za kar je poskrbel večkrat nagrajeni slovenski avtor stripov Gašper Krajnc, znan po svojem mračnem, noir slogu risanja. Na premieri filma, ki bo ob 20. uri v Kulturnem domu Cerknica, bodo predstavili tudi zvočno verzijo knjige Monike Žagar, ki je pri Mladinski knjigi že leta 2015 objavila zgodbo o svoji družinski preteklosti z naslovom Dva brata, trije svetovi. Zvočni knjigi je glas posodila igralka Silva Čušin, tudi osrednja pripovedovalka v filmu.
Komu v korist
Ko je glavnima protagonistoma kmalu po prvi svetovni vojni umrl oče, je rokave zavihala njuna mama. Bila je izredno podjetna ženska, ki je posel še razširila, med drugim v nepremičnine. V Ljubljani na Resljevi so denimo zgradili velika bloka. Medtem sta bila sinova bolj kot ne prepuščena sama sebi. Sprva sta se šolala na elitni šoli v današnji Avstriji, na kateri so se kalili bodoči avstro-ogrski poslovneži in državni voditelji. Študirat sta prišla v Ljubljano na trgovsko akademijo, kjer se je Line začel ogrevati za komunizem. Kasneje se je povezal z vsemi predvojnimi komunisti, na Resljevi je v omenjenih blokih gostil celo Tita. Kljub temu mu partijci nikoli niso zaupali. Veljal je za drugorazrednega, čeprav je bil v partiji na visokih funkcijah. »Ves čas se je poskušal dokazovati. Financiral je vse, kar je tu počela partija. Tri velike žage v lasti Žagarjevih so med vojno pogorele v nepojasnjenih okoliščinah. Govorice so bile, da naj bi za požigi stal Line, da bi tako partiji dokazal svojo zvestobo,« je povedal Čelar.
Mlajšega Francija je medtem komunistična oblast ves čas nadzorovala in zasliševala. Nacionalizacija premoženja je Žagarjevim vzela vse do zadnjega centa, edino, kar so jim pustili, je bilo stanovanje v enem izmed blokov na Resljevi. Natančneje, Franciju in njegovi družini so namenili manjšo sobo v sicer velikem meščanskem stanovanju (po vojni so partijci določenim ljudem nagajali tako, da so v njihova stanovanja naselili druge ljudi), medtem ko je Line z ženo dobil celo stanovanje. Ironija je še ta, da sta lahko praktično gledala drug drugemu v stanovanje.
Režiser je prepričan, da je zgodba skozi oči obeh sester, ki nastopata v dokumentarcu, dragocen poduk o tem, kako vojne, ideološke razprtije, travme in delitve v resnici uničujejo tisto najpomembnejše – vezi in odnose med ljudmi. »V današnjem kontekstu smo na pragu tretje svetovne vojne, če sem pesimističen,« je bil neposreden Miha Čelar. »Danes bi morali o naši preteklosti razmišljati na drugačen način. V Sloveniji se ves čas vzdržuje levi in desni pogled na vse in ravno ta naša razdvojenost pelje v to, da ko se bodo razmere še bolj zaostrile, bomo spet v položaju, ko bo ideološki razkol zarezal tako globoko, kot je v ta dva brata. Zato je ta zgodba tako silno dragocena, ker kaže moč te razklanosti, ki je v korist zgolj vsakokratni politiki, ki nikoli zares ne dela za ljudi.«
