Do 15. decembra v Ljubljani poteka 41. festival LGBT filma. Osrednje prizorišče festivala je Slovenska kinoteka, poleg drugih prizorišč v Ljubljani pa dogajanje poteka tudi na Ptuju, v Mariboru, Kopru, Idriji in Trstu. Izbor nekaterih kratkih filmov je na voljo tudi na spletu. Oktobra je Slovenska kinoteka gostila Jesensko filmsko šolo, mednarodni simpozij filmske kritike in teorije, ki je letos potekala pod naslovom Proti pozabi: kvir film in spomin. Med osrednjimi gostjami je bila tudi Anamarija Horvat, raziskovalka kvir spomina in filmskih reprezentacij z Univerze Northumbria.
Ukvarjate se s kvir študijami in filmom. Se vam zdi, da so LGBTIQ+ teme v filmih bolj sprejete kot v resničnem življenju? Denimo – če Netflix predvaja serijo o vprašanju homoseksualnosti v vojski, občinstvo to sprejme in vzljubi, v realnosti pa se tej temi izogibamo.
To je res zanimiv paradoks. Z razmahom pretočnih platform se je ustvarila iluzija, da vsi gledamo iste stvari. Ker Netflix pozna moje preference, mi ponuja kvir vsebine, in hitro dobim občutek, da jih gledajo vsi. A to sploh ne drži. Dejstvo pa je, da ljudje lažje gledajo nekaj na zaslonu, kot pa to isto živijo v vsakdanu. Ta vtis sprejetosti je pogosto lažen.
Bi rekli, da so zahodne države bolj sprejemajoče do kvir oseb kot države Balkana ali nekdanje Jugoslavije?
Mislim, da obstaja napačna predstava o zahodu kot o prostoru popolne strpnosti. Ko sem se leta 2015 preselila v Združeno kraljestvo, je potekalo javno posvetovanje o poenostavitvi spremembe spolnega označevalca v osebnih dokumentih. Vsi so pričakovali, da bo zakon sprejet. Deset let pozneje ne samo da ni bil sprejet, temveč so se pravice trans oseb drastično poslabšale. Zame je šokantno gledati, kako hitro lahko pride do takšnega nazadovanja.
Zakonodaja in sodne odločbe danes vplivajo celo na to, kdo sme uporabljati katero kopalnico ali dostopati do ženskih zatočišč in bolnišnic. Po brexitu se je število zločinov iz sovraštva, tudi proti LGBTIQ+ osebam, močno povečalo. Torej ja, morda je vidnost večja, a to še ne pomeni varnosti ali sprejetosti. Iluzijo o progresivnem Zahodu bi bilo res treba razbiti.
A vendar je v zahodnih medijih in na družbenih omrežjih kvir reprezentacija veliko bolj prisotna kot pri nas.
Res je, a to ima več opraviti s financiranjem. Sem Hrvatica, zdaj sva v Sloveniji – v obeh državah je filmskih razpisov zelo malo, sredstva pa krožijo med nekaj istimi imeni. Za novince je prodor skoraj nemogoč. Vidnost je torej tudi finančno vprašanje. V britanskem in ameriškem kontekstu je sicer več vsebin, a tam opažamo tudi močan povratni udarec: raziskovalci, ki se ukvarjajo z LGBTIQ+ temami, izgubljajo sredstva in podporo. Vidnost je lahko dvorezen meč – prinaša moč, a tudi tarčo.
Zdi se mi, da se vseeno vzhod še vedno ozira proti zahodu, mar ne?
Ne bi rekla, da si vsi na vzhodu želijo posnemati zahod. Ravno zato je pomemben simpozij v Slovenski kinoteki, ki nosi naslov Proti pozabi in je posvečen kvir spominu. Pri nas obstajajo lastne zgodovine aktivizma. Prvi LGBTIQ+ filmski festival v Jugoslaviji, eden prvih na svetu, je bil leta 1984 prav v Sloveniji. V ZDA večina ljudi tega sploh ne ve. Tam prevladuje mit, da so se pravice začele na zahodu in se potem »uvozile« k nam, kot da jih mi samo posnemamo. A mi smo tukaj od nekdaj – organizirani, ustvarjalni, aktivni. Problem je, da so zahodne zgodbe preprosto preveč zastopane, kvir zgodovina pa je bila v Jugoslaviji močno prisotna.
Kaj pa izraz »postjugoslovansko«? Kdaj ga bomo lahko nehali uporabljati? Kdaj nekaj postane zgolj slovensko, hrvaško …?
Tudi sama se pogosto ukvarjam s tem vprašanjem. Vsaka nacionalna kinematografija ima svoj kontekst, a izraz postjugoslovanski obstaja še naprej, ker sodelovanje med umetniki in aktivisti dejansko še traja. LGBTIQ+ organizacije še vedno delujejo čezmejno, tako kot v času Jugoslavije, in podobno velja tudi za druge vzhodnoevropske države. V filmu je vse prepleteno s koprodukcijami. Zato izraz ostaja, čeprav se zavedam, da je lahko problematičen, saj tujci pogosto pišejo o »bivši Jugoslaviji« kot o enotni masi brez razlik in posebnih zgodovin.
Torej, ko govorimo o kvir spominu v Sloveniji, ga ne moremo misliti brez Jugoslavije?
Seveda ne. To je del skupne zgodovine. A hkrati moramo ohranjati tudi lokalne in nacionalne spomine – oboje je pomembno.
Smo kvir zgodovino pozabili?
Mislim, da kvir skupnosti niso pozabile, vendar se kvir ljudi nikjer ne uči njihove lastne zgodovine. To ni značilno le za Balkan. V šolah tega dela zgodovine ni, v muzejih je redko, v družinah pa, čeprav imajo pogosto kvir člane, tega znanja ne prenašajo naprej. Vse je bilo vedno ovito v molk, in ta molk se ponavlja. Vsak misli, da je prvi, a skoraj nihče ni. Homofobija je obstajala in še obstaja. Včasih je bila istospolnost celo kazniva, zato so ljudje morali uničevati dokaze o svojem obstoju, da bi preživeli. Pustili so morda sledi, a ne takšnih, ki bi jih vsi razumeli. To ni le balkanska zgodba – to je univerzalna kvir izkušnja. Ko pa se en dogodek, recimo Stonewall, kanonizira, zasenči vse druge. Tudi Američani pogosto mislijo, da se je njihovo gibanje začelo šele tam – kar ne drži.
Bi morala biti v šolah posebna učna tema posvečena zgodovini kvira?
Seveda! In ta predmet bi se moral imenovati preprosto zgodovina. Zgodovina ne bi smela biti le zgodba kraljev, kraljic in aristokratov, ampak tudi žensk, kvir oseb, temnopoltih, koloniziranih in drugih marginaliziranih skupin. Ko poučujem v Veliki Britaniji, svoje študente vprašam, koliko so se v srednji šoli učili o kolonializmu. Skoraj vsi rečejo: zelo malo. To, komu posvetimo prostor v zgodovini, kaže, čigava življenja imajo pomen.
A glede na današnje vojne in politične napetosti se bojim, da zgodovina kvira v šolah še dolgo ne bo imela prostora. Morda je film edini način, da jo ohranjamo?
Film ima izjemen potencial – in hkrati nevarnost. Film lahko doseže ljudi, ki ne bodo nikoli prebrali akademske knjige ali obiskali arhiva. Lahko po naključju prižgeš televizijo in ujameš film Milk – in že si izvedel nekaj o kvir zgodovini. Film deluje tudi skozi čustva – ustvari tako imenovani afektivni spomin. A če zgodovino predstavi napačno – če na primer prikaže le bele geje in spregleda druge – lahko popači resničnost. Meja je zelo tanka.
Kako se je vaša raziskava kvir
spomina sploh začela?
Iz mojega doktorata. Sprva sem želela raziskovati sodobni kvir film in televizijo na splošno, a med gledanjem sem opazila, kako pogosto se pojavlja tema spomina in pozabe – ne le v smislu zgodovinskega spominjanja, temveč tudi čustvene travme nevednosti. Ta odsotnost je postala osrednja tema. Knjiga se je skorajda sama napisala.
Ljudje pogosto rečejo: »Nič nimam proti gejem, ampak zakaj morajo tako opozarjati nase?« Kako bi jim odgovorili?
Heteroseksualna vidnost je tako samoumevna, da je nihče ne opazi. Heteroseksualni pari se lahko držijo za roke, se poljubijo na ulici, gledamo neskončne filme o njihovih razmerjih – in nihče ne reče, da nam to »tiščijo pod nos«. Kvir osebe pa morajo neprestano razmišljati, ali je varno biti viden, ali jih bo kdo napadel, če se držijo za roke. Ko ljudje govorijo o »pretirani vidnosti«, bi rada, da si za pet minut predstavljajo svoje življenje s tem strahom – morda bi potem razumeli, zakaj je vidnost tako pomembna.
Za konec, kaj je vaša želja za
prihodnost kvir skupnosti?
Da nam ne bi bilo več treba skrbeti – da bi lahko organizirali kvir festival brez strahu pred napadi ali sovraštvom. Da bi bilo to nekaj povsem običajnega, veselja polnega. In res želim poudariti veselje! Kvir skupnosti ustvarjajo neverjetno umetnost, aktivizem in pogum, v katerih sta prisotna močna bolečina in boj, a hkrati tudi ogromna moč in ljubezen. Več prostora za to radost – to je moja želja.
