»Ne iščite izvira, ga ne boste našli,« v vasi Sedlo v Breginjskem kotu razloži Edi Raspet. Nadiža nima izvira, Nadiža se rodi. Na zahodni slovenski meji jo pod vrbovimi vejami spočneta Beli in Črni potok. »Beli potok priteče iz Italije. Beli je zato, ker teče po svetli, goli, skoraj neporasli kamniti dolini. Vam rečem, izjemna kulisa! Črni potok izvira na slovenski strani, pod Muzcem, okolica mogoče res ni ravno črna, je pa ob potoku veliko lišajev, ki vlečejo bolj na temno barvo. Zato je potok verjetno tudi dobil takšno ime. In če ima Beli potok lepo kuliso, ima črni izjemno energetsko moč. Posebno nekaj izvirov ob njem je izjemno močnih,« nadaljuje Raspet, prava zakladnica zgodb, legend, bajk in ustnega izročila iz Breginjskega kota. Skupaj s prijatelji raziskuje, kot pravi, energijsko silno bogate zaklade ob Nadiži. Pokaže pod pobočje Stola, izpod katerega iz vsake špranje vre voda. Vsa ta voda je na koncu Nadiža.
Nadiža se rodi pod Breginjem, nekaj sto metrov severno od nekdanje carinarnice, ki je stala na Mostu na Nadiži. Oba potoka sta po letošnjem obilnem deževju živahna, v pljuskih potujeta čez rečno kamenje, nato pa se združena umirita. Od tam naprej je reka, če le ni povodnji in poplav, mirna in pohlevna. Veliko bolj mirna kot Soča in, kot pravijo domačini, je reka tudi njih naredila bolj mehke sorte.
V svoji 60 kilometrov dolgi poti iz Breginjskega kota do izliva v reko Ter v Italiji je veliko bolj slovenska reka, kot bi bila, če bi še vedno tekla skozi Pradol, danes suho dolino tik za slovensko-italijansko mejo. Nekoč, najverjetneje v času tajanja ledenikov in odpiranja novih poti, se je namreč odločila, da namesto skozi Pradol zavije proti Kobaridu, se pri Robiču obrne nazaj in obkroži vzpetino Mijo ter si šele tam pod Matajurjem spremeni državljanstvo in postane Natissone.
»Nadiža je včasih tekla drugače, ena od razlag je, da je svojčas tekla tudi v Kobarid in da se je zlivala celo v Sočo,« eno od zgodb Nadiže pove Raspet. Mistični svet v vaseh, ki čepijo na pobočjih nad Nadižo, še danes hrani veliko pripovedk in legend o življenju z reko in ob njej. Raspet s prstom, položenim na zemljevid neprehodnega skalovja nekje pod Muzcem, začne pripoved o panjutih. »To so bili srednjeveški roparji. Medtem ko so hodili ropat bogato gospodo v Benečijo, so včasih prenočili v Breginju. Pot do jame, kjer so lahko skrili denar in drugo naropano bogastvo, naj bi jim opolnoči pokazal eden od domačinov. A roparje so na enem od poznejših roparskih pohodov po Italiji zajeli in zaprli, v te kraje jih ni bilo nikoli več, ta Breginjec je menda takrat dobro obogatel. Še danes iščemo ta zaklad in to jamo. Po ljudskem izročilu naj bi jamo osvetlili in razkrili sončni žarki, ki na prvi pomladni dan posijejo vodoravno na pobočje Muzca. Kakor koli, prepričan sem, da je moral biti ta kraj nekoč pomemben, tako pomemben, da je moral ostati skrit. Verjetno ne gre za naropano zlato, zaklad mora biti nekaj drugega. Zna biti, da je tam kakšen izjemno dober izvir ali pa energijsko zelo močan kraj,« razmišlja sogovornik.
Zdravilna voda in krivopete
Po ljudskem izročilu naj bi bila Nadiža zdravilna, celila naj bi rane in zdravila oči. Otroke iz Breginjskega kota, ki so se med vragolijami močneje opraskali ali imeli kakšne druge težave s kožo, so starši pošiljali brodit po Nadiži. »Bo držalo, ob Nadiži so kraji, kjer je mogoče najti zelo zdravilno glino, z njo se namažeš, pustiš, da se posuši na soncu, in spereš,« razloži Lenka Raspet, »sama imam luskavico, poleti hodim k Nadiži, se namažem in tako krotim to tegobo.« Naprej pripoveduje zgodbo o mali punčki, ki je imela res hudo luskavico. »Vozili so jo okrog vseh zdravnikov, a najbolj je pomagala ta glina. Luskavica ji je popolnoma izginila, zdravnik se ni mogel načuditi. To glino si je ogledal tudi izraelski zdravnik, ki je tukaj dopustoval. Dejal je, da če bi bil mlajši, bi prišel sem in tu zgradil sanatorij,« sogovornica prikima, da je vest o zdravilnosti te gline – njena skrivnost je menda v salicilni kislini – dobro razširjena in zato je nadiška glina tudi pogost izvozno blago Breginjskega kota.
A zgodb o zdravilnosti vode, predvsem izvirov ob Črnem potoku, še ni konec. V nedostopnih grapah je izvir zdravilne vode, pravijo mu Klatnica, ki po ljudskih pripovedih zagotavlja večno mladost, medtem ko Ramova voda, eden od pritokov Črnega potoka, zdravi oči. »Ljudje so vedeli povedati, da je v Prosnidu, prvi vasi čez mejo in Nadižo v Italiji, živela učiteljica, ki je že zelo slabo videla. Pa je hodila k tej vodi, si umivala oči in vid se ji je povrnil. Ko je imela 70 let, je lahko brez težav vdela nit skozi šivankino uho. To vodo so za zdravljenje tegob nosili celo v Trento. Ob njej smo našli cel kup stvari, energijske kroge, tročane, tam je moralo biti nekoč svetišče,« ugotavlja Edi Raspet, ki ob številnih zgodbah ne more mimo krivopet, žen z nazaj zasukanimi stopali. Te so živele vsaj na treh mestih ob Nadiži. »Včasih so bile dobre, včasih so imele cel kup slabih lastnosti. Imele so denar, bilo naj bi ga toliko, da ga niso zmogle spraviti samo v eno votlino. Ljudem so veliko pomagale, naučile so jih delati sir, peči potico, včasih so se celo poročile, s tem da jim možje nikoli niso smeli reči, da so krivopete, sicer so pobegnile. Otroke so imele silno rade, a jih hkrati tudi jedle,« pripoveduje o njihovi dvojnosti, nekako prepričan, da so bile krivopete zrcalne podobe ljudi – takšni, kot so bili sami, tako so videli tudi njih.
Napoleonov most brez Napoleona
Če se hočeš zgolj zmočiti, je Nadiže povsod dovolj, če se želiš naplavati, greš do Napoleonovega mostu. Pod njim je Nadiža izdolbla globoka korita. Romantičen kamnit most nosi ime po Napoleonu, ki je s svojo vojsko v 18. stoletju prodiral iz Benečije na Koroško. A Napoleon čezenj najverjetneje nikoli ni šel, tudi zgrajen je bil najbrž že veliko pred njim ... »Mogoče so njegovi vojaki takrat kaj popravljali, pa se ga je prijelo to ime,« Raspet skomigne in pove, da o tem mostu pozna vsaj štiri zgodbe. Najlepša je tista, ki govori, da je na tem mestu nekoč v vodi stala skala, podobna doječi materi. Rekli so ji bučjana mati, ljudje so se hodili k njej priporočat za letino, dež, zdravje ..., vse dokler v času pokristjanjevanja niso skale razbili in s tem tudi Nadiži odvzeli moč. Na tem mestu so raje zgradili most, le zidarski mojster je naskrivaj v temelje vgradil tudi tri kamne bučjane matere. Ljudje stare vere zato niso šli nikdar obuti čez ta most. Sezuli so se, da ne bi oskrunili svetišča.
Kopališče pod Napoleonovim mostom je danes čez poletje vse prej kot svetišče. Kdor ga želi doživeti v miru, mora sem priti prej. Nizozemca, ki že nekaj časa živita v Sloveniji, sta to že spoznala, zato sta po svoj odmerek zdravilnih moči k Nadiži prišla še ped začetkom šolskih počitnic. Sedela sta na produ pod markantnim Napoleonovim mostom, vedela za zdravilno moč Nadiže in njene številne skrite kotičke. »Že samo sedeti ob njej in dihati te njene kapljice vode v zraku je zdravilno,« pripomni gospa. Strinjala sta se, da je Nadiža najlepša, preden jo julija in avgusta najdejo trume kopalcev.
Evgen Marcola je doma v Podbeli. V njegovem otroštvu so imeli domačini Nadižo še čisto zase. Poleti je bila njihov velik zabaviščni park. »Doma smo čez poletje veliko pomagali pri spravilu sena in drugih delih, ves prosti čas pa smo preživeli ob Nadiži. Prehodili smo jo po dolgem in počez, raziskovali, lovili ribe, čeprav se ni smelo, hodili smo gorvodno po strugi in se pri tem tudi malo bali, takrat je bila tukaj karavla, meja med Italijo in Jugoslavijo je bila stroga ... Takrat je bila reka še drugačna, več je bilo tolmunov, več življenja je bilo v njej. S povodnimi in ujmami pa se je reka potem precej spremenila, ubirala je svojo pot, nekaj so jo sicer skušali regulirati, a ne kaj prida uspešno, vsaka povodenj vse odnese. Nadiža je hudourniška reka, hitro narase, z vsemi pritoki se hitro nabere velika količina vode. Res pa je, da potem tudi hitro upade,« Marcola predstavi njegovo reko.
Najprej so Nadižo odkrili taborniki, takoj po osamosvojitvi Slovenije pa so k njej začeli množičneje prihajati tudi tuji turisti. Marcola je leta 1994 ob Nadiži odprl prvi kamp. Družinska zgodba, družinska moč, družinski kamp. Lani je ob najtoplejši alpski reki ustvaril okrog 27.000 nočitev obiskovalcev z vsega sveta. »Ljudje pridejo zaradi Nadiže, voda je vedno magnet. Potem pa odkrijejo še vse drugo, kolesarijo, hodijo, to so aktivni ljudje. Največ je Nemcev, sledijo Nizozemci, Belgijci, Avstrijci, vedno več je Čehov,« našteva, kdo vse odkriva Nadižo.
Čeprav je neki Nizozemec, ki je z družino dopustoval ob Nadiži, najprej našel kamp, šele nato odkril tudi reko. »Izjemno, obožujem to vašo neoskrunjeno, surovo naravo,« ni skrival navdušenja in se hkrati spogledoval s kristalno čisto vodo in mislijo, da se požene vanjo. Tisti dan je bila njena temperatura naravnana bolj za hrabre, sicer pa je to najtoplejša alpska reka. Poleti se njena temperatura dvigne tudi čez 20 stopinj Celzija. Ker je umirjena in plitka, se ogreje bolj kot Soča. V Nadiži se ni problem kopati, večji problem je priti do nje in parkirati. Občina je prometni kaos, ki je pred leti nastajal ob ozkih poteh, začela urejati s plačljivimi parkirišči in avtobusno povezavo med kopališči.
Živelj v Nadiži
Čeprav življa v Nadiži mogoče ni več toliko, kot ga je bilo v Marcolovi mladosti, je zaradi svoje čistosti še vedno dom številnim živalskim vrstam. Ravno na dan, ko smo se potepali ob reki, je osmero mož, oblečenih v ribiško opravo, z nadetimi modrimi rokavicami in ribiškimi mrežami temeljito pregledovalo njeno strugo. Fantje iz Zavoda za ribištvo Slovenije na njej vsakih šest let opravijo monitoring in preverijo, kakšno je njeno stanje in kako bogat je njen živelj. Ko so dvakrat temeljito prečesali stometrski odsek reke, ni bilo tako slabo.
»Sem nas je napotila Agencija RS za okolje, vzorčimo ekološko stanje reke in opravljamo monitoring rib. Stometrski odsek reke pregledamo dvakrat in iz njega s pomočjo električnih agregatov izlovimo vse ribe, prinesemo jih iz vode, na milimeter natančno premerimo, do grama natančno stehtamo, poslikamo in jih večino vrnemo nazaj reki, le nekaj jih vzamemo s sabo za nadaljnje biotske raziskave, ki nam pokažejo predvsem, kakšne so vrednosti težkih kovin v njih,« je razložil vodja ekipe Tone Tavčar. Ko so agregati ugasnili in so začeli iz vode prinašati ribe, je bil zadovoljen: »Primorski blistavec, grba, soška postrv, šarenka. Po več od njih, šarenka na srečo samo ena. Ni tako slabo, imamo štiri vrste, od tega tri avtohtone. Bistveno pa je, da smo ulovili ribe vseh velikostnih razredov, kar pomeni, da je reka živa in da je obstoj ribjega življa zagotovljen,« je ugotavljal med tehtanjem in pregledovanjem rib. Največja ulovljena soška postrv je merila 48 centimetrov, najmanjše mladice komaj za prst. Glede na preteklo poplavno leto, ko je strugo dodobra opralo in odneslo tudi ribe, so fantje domov odhajali zadovoljni.
