Največ točk je zbral napadalec Olimpije, Avstrijec Raul Florucz, s 15 goli tudi najboljši strelec lige, ki je zasluženo postal igralec sezone po izboru Dnevnika.
Čestitke za naslov prvaka, najboljšega strelca lige in nogometaša sezone po izboru Dnevnika. Kako se počutite ob vseh priznanjih, ki jih prejemate ob koncu sezone?
Odlično. Ob priznanjih sem pozabil na poškodbo stegenske mišice, ki sem jo staknil proti Muri, zaradi česar sem zadnje dni veliko časa preživel na terapijah. Priznanje Dnevnika je potrditev za dobro opravljeno delo v sezoni. Ponosen sem na ekipo in dosežene rezultate v sezoni. Trenutno je vse super.
Z Olimpijo ste podpisali pogodbo pozimi 2023, v Ljubljano pa ste prišli šele poleti. Zakaj?
Vedel sem, da bo poleti veliko ponudb. Všeč mi je bil projekt Olimpije, ko mi ga je predstavila. Zavedal sem se, da je bolje zgodaj podpisati z Olimpijo, da bom imel mirno poletje. V nogometu nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Lahko pride tudi do poškodbe in vse pade v vodo.
Vaša posebnost je, da ste levičar, a igrate na desni strani igrišča.
Desni krilni napadalec mora igrati z levo nogo, da lažje prodre v sredino. Vzorčni primer takšne igre je upokojeni Nizozemec Arjen Robben.
Za vami je izjemna sezona. Ali imate najlepši trenutek?
Zmagi proti Rijeki s 5:0 v Stožicah v zadnjem krogu kvalifikacij za evropsko konferenčno ligo. To je tekma, ki je ne bom pozabil do konca življenja. Ekipa je prikazala fantastično predstavo.
Ko ste premagali Rijeko s 5:0, sta bila pri južnih sosedih glavna tema vi in Asgba. Oba je Olimpija našla v drugi hrvaški ligi, medtem ko Hrvati vaše kakovosti niso prepoznali.
Ste občutili zadovoljstvo?
Čutil sem osebno zadovoljstvo. Nisem človek, ki bi govoril, da so krivi, ker me niso izbrali, verjamem pa, da jim je zdaj žal.
Kateri od 15 zadetkov v ligi, ki ste jim dodali še osem asistenc, je najpomembnejši?
Ne vem. Moram si ogledati posnetke, saj sem dosegel veliko lepih in pomembnih zadetkov. Eden od njih je gol s prsmi v Celju v zadnji minuti za izenačenje 3:3. Spominjam se tudi golov proti Kopru, Bravu …
Trenutek sezone, na katerega bi najraje pozabili. Verjetno izključitev v Banjaluki proti Borcu v dodatnih kvalifikacijah za uvrstitev v osmino finala konferenčne lige?
Da. To je bila tekma, ki je pokazala, da smo tudi nogometaši le ljudje, ki lahko imajo slab dan. Na igrišču mi ni šlo po željah, nisem se počutil dobro in se je pač zgodilo. Še danes ponavljam, da nisem namerno udaril igralca Borca, žal pa je tako delovalo. Najhuje je bilo, da sem pustil ekipo na cedilu in smo tekmo izgubili ter končali evropsko sezono.
Na nekaterih tekmah so vas tekmeci izzivali in vi ste njihovim provokacijam nasedli. Zunaj igrišča delujete mirni, na igrišču pa ste v drugem svetu. Kaj se dogaja v vaši glavi?
Na igrišču sem v drugem svetu, saj ne znam in nočem izgubljati. Poraz težko sprejmem. Na igrišču bom naredil vse, da moja ekipa zmaga. To, da me tekmec izziva, je le potrditev, da na drugačen način proti meni ne more igrati. Vsak človek, ki ga izzivaš, postane živčen. Izzivanje igralca Celja Nieta v polfinalu pokala je bilo zame dobra šola, v kateri sem se veliko naučil in tudi zaradi tega postal boljši igralec. Ne zahtevam od sodnikov, da me posebej zaščitijo, a morajo reagirati. V pokalu me je Nieto tesno pokrival in izzival, a ni prejel rumenega kartona.
V katerem jeziku vas izzivajo igralci nasprotne ekipe?
V angleščini, hrvaščini … A tega ne jemljem osebno. Kar se zgodi na igrišču, na njem tudi ostane. Ko smo se štiri dni po tekmi pokala s Celjem pomerili še v državnem prvenstvu, sva se z Nietom prijateljsko objela. To je nogomet.
Vaš odnos s trenerjem Victorjem Sanchezom. Kakšne so njegove zasluge, da ste v letu dni napredovali v najboljšega igralca slovenske lige?
Od prvega dne sem imel dober občutek. Verjamem, da ga je imel tudi on glede mene. Takoj je prepoznal moje odlike in točno je vedel, kako jih najbolje izkoristiti, da bom imel koristi jaz in ekipa. V letu dni se je najina povezanost povečala, pa ne le na nogometnem področju, ampak tudi zasebno. Iz dneva v dan sva bolje sodelovala.
Vaša nogometna pot je nenavadna. Starši so iz Romunije, rodili ste Avstriji.
Starša sta prišla v Avstrijo s trebuhom za kruhom. Rodil sem se v Vöcklabrucku, ko sem bil star dve leti, se je družina preselila v Linz.
Ali ste sploh imeli nogometnega vzornika?
Kot vsi otroci Messija.
Ko ste bili mladinec, menda sploh niste resno razmišljali o karieri
profesionalnega nogometaša?
Da. Nisem imel načrta in ljudi, ki bi mi pokazali pot v profesionalne vode. To pomeni, da sem imel srečo, obenem pa mi ni bilo nič podarjeno, ampak sem si vse izboril sam.
Zakaj ste odšli iz Laska Linz na Hrvaško v Lokomotivo Zagreb?
Zgodilo se je iz nič, da mi je en klub ponudil profesionalno pogodbo pri 17 letih.
Kako je bilo najstniku oditi v drugo državo, kjer niste poznali jezika in kulture?
Bilo mi je lažje, kot si ljudje predstavljajo. Imam odliko, da se lahko hitro prilagodim na novo okolje, ljudi, jezik, državno in nogomet.
Naučili ste se hrvaškega jezika, ki ga odlično govorite.
Naučil sem se ga v dveh letih. Nisem hodil na tečaje. Živel sem s soigralci in logično je, da sem se naučil hrvaščine, saj sem jo poslušal vsak dan. Nekega dne sem se prebudil in začel govoriti. Romunščina je moj materni jezik, nemščine sem se naučil v šoli, hrvaščine v Zagrebu in angleščine z gledanjem Netflixa.
Menda ne gledate veliko nogometnih tekem?
Vaš podatek je točen. Tudi profesor matematike doma ne gleda in bere le matematike. Gledam kakovostne tekme lige prvakov in reprezentanc, ne gledam pa vsake tekme.
Kolikokrat ste pogledali izide in vrstni red na lestvici slovenske lige?
Iskreno vam povem, da redko. Proti koncu sezone sem večkrat pogledal izide in lestvico. Med sezono me je zanimalo le to, da je Olimpija prva, da dosegamo čim boljše izide.
Kakšna je kakovost slovenske lige?
Velik več bi lahko naredili glede pogojev za treninge, igrišč za tekme in obisk gledalcev. Liga premore kakovostne igralce, a mora biti tudi vse drugo na visoki ravni, da bi se dvignila kakovost. Slovenska liga je zelo primerljiva s hrvaško.
Kaj vam je dala slovenska liga?
Slovenska liga mi ni dala nič, ampak mi je vse dala Olimpija. Kupili so me iz druge hrvaške lige, verjeli vame, ponudili vse, kar je potrebno, da napredujem. Sem takšen človek, da ko mi nekdo nekaj da, mu dvakratno vrnem.
Proti kateremu igralcu je bilo najtežje igrati?
Takšnega igralca ni. Še najtežje mi je bilo v pokalu v Celju proti Nietu, ko me je izzival, vseskozi tesno pokrival ter dihal za vrat in bi šel z menoj tudi na stranišče, če bi mu tako naročil trener.
Postali ste avstrijski reprezentant, potem ko se je za vas zanimala tudi Romunija. Kaj je odločilo pri izbiri?
To mi pomeni zelo veliko. Še danes se ne zavedam, kaj mi je uspelo, čeprav nisem naredil še nič, ampak verjamem, da je to šele začetek. Veliko mi pomeni, da igram za svojo državo. Uživam v tem, kar počnem. Bil sem v kombinaciji, da bi igral za Romunijo, a to ni bilo mogoče, ker nisem imel potrebnih dokumentov. Romunija se je zanimala zame, še preden je zanimanje pokazala Avstrija. Če dobiš ponudbo reprezentance, je logično, da je ne zavrneš. Resno sem razmišljal o Romuniji, a medtem je prišla Avstrija. Nisem ji mogel reči ne, če sem lahko igral le zanjo.
Kako je bilo vstopiti v slačilnico Avstrije s kopico zvezdnikov?
Nerealno. Mojo soigralci so nogometaši, ki sem jih doslej gledal le na televiziji. So izjemni ljudje, ki so me lepo sprejeli in so zelo ljubeznivi. Lepo je biti avstrijski reprezentant.
Slovenijo ste prerasli. V kateri ligi bi najraje igrali?
S klubom je sklenjen dogovor, da me poleti prodajo. Ne vem še, kam, kdaj in kako. Nisem človek, ki bi vnaprej postavljal pogoje, kam bi šel. Najbolj sta mi všeč španska in nemška liga. Nisem v položaju, da bi postavljal pogoje. Pregledal bom ponudbe, kateri projekt mi je najbolj všeč, in nato se bomo odločili.
