Lahko verjamemo ali pa tudi ne govoricam, da je imel težave v zasebnem življenju in da ga je zapustilo dekle, a vedeti ne moremo, čeprav mnogi danes ne vidijo razlike med tistim, v kar verjamejo, in tistim, kar vedo. A že tisto, kar o 32-letnem moškem z gotovostjo vemo, bi lahko bilo dovolj, da ga pripelje na rob prepada.
Mesec dni izpostavljenosti, ki je je bil ta mlad človek deležen kot prvopodpisani pod predlog za nedavni referendum o izjemnih pokojninah kulturnikov, bi zlahka povzročilo izgorelost. Še posebej, če človek pred tem še ni izkusil ničesar podobnega. In mi vemo, da ni. Bil je poslanec, še pred tem generalni sekretar na ministrstvu, a večina nas ni do nedavnega niti slišala zanj in ni imela o njem prav nobenega mnenja, kaj šele potrebe, da to mnenje javno izrazi. Dvaintridesetletnik je bil bolj ali manj anonimen delček poslanske skupine skrajno desne stranke in četudi je v državnem zboru vsakodnevno javno nastopal, ga to ni moglo pripraviti na vse tisto, kar so mu prinesli pretekli meseci.
