Otok

To zgoraj je nekakšen kolaž zmazkov, puhlic in neumnosti, ki so jih na papir v zadnjih letih stresli polpismeni vikendturisti-žurnalisti v vsesplošnem kruhoborstvu za medijsko slavo in nekaj fičnikov. Nenadoma so, bog vedi po kakšnem naključju, odkrili hrvaški otok Lastovo in zdaj trumoma lazijo tja. Po dveh dneh vožnje, nekaj urah sprehoda in treh mimobežnih pogovorih vedo prav vse o tem jadranskem biseru – vse o zgodovini, flori, favni in tam živečih ljudeh. Članke bliskovito spišejo, zanje so najbrž tudi plačani. Ta žurnalistični kičeraj z realnim življenjem seveda nima stičnih točk. Verjemite, vem, o čem govorim. V tem raju sem prebil veliko časa. Vse tja od leta 1978, ko sem celo leto na tej ogromni gozdnati skalni gmoti branil otok in tedanjo Jugoslavijo, pa do danes, ko na majhnem trgu Pjevor srečam več znancev kot pred ljubljansko Namo. Dolgo sem tiho prenašal »turistično novinarstvo«. Ko pa sem celo v meni zelo ljubem Guardianu prebral še en omledni izdelek o neokrnjenem biseru, skritem na pol poti med Hrvaško in Italijo, se mi je stemnilo pred očmi.