To zgoraj je nekakšen kolaž zmazkov, puhlic in neumnosti, ki so jih na papir v zadnjih letih stresli polpismeni vikendturisti-žurnalisti v vsesplošnem kruhoborstvu za medijsko slavo in nekaj fičnikov. Nenadoma so, bog vedi po kakšnem naključju, odkrili hrvaški otok Lastovo in zdaj trumoma lazijo tja. Po dveh dneh vožnje, nekaj urah sprehoda in treh mimobežnih pogovorih vedo prav vse o tem jadranskem biseru – vse o zgodovini, flori, favni in tam živečih ljudeh. Članke bliskovito spišejo, zanje so najbrž tudi plačani. Ta žurnalistični kičeraj z realnim življenjem seveda nima stičnih točk. Verjemite, vem, o čem govorim. V tem raju sem prebil veliko časa. Vse tja od leta 1978, ko sem celo leto na tej ogromni gozdnati skalni gmoti branil otok in tedanjo Jugoslavijo, pa do danes, ko na majhnem trgu Pjevor srečam več znancev kot pred ljubljansko Namo. Dolgo sem tiho prenašal »turistično novinarstvo«. Ko pa sem celo v meni zelo ljubem Guardianu prebral še en omledni izdelek o neokrnjenem biseru, skritem na pol poti med Hrvaško in Italijo, se mi je stemnilo pred očmi.
Fotografija: Tomaž Skale
Otok
»Daleč, daleč od obale, daleč od civilizacije. Pet ur modrine, zgoraj nebo, spodaj morje, potem na obzorju silhueta velike ladje, izgubljene sredi morskih širjav. Ko si bližje, pa stoji pred teboj visoka, z otočki obdana skalna gmota, poraščena z gostim gozdom. Stopiš na otok. Že ob prvem koraku te očara z naravo, tišino, bližino zvezd, kristalno vodo. Zaveš se, da je to kraj, kjer se je čas ustavil, kjer mir in spokoj še vedno nekaj pomenita in kjer neokrnjena narava, groba, a fascinantna, takoj seže v srce. Ko pa obideš skrite zalivčke, ponoči občutiš skoraj bolečo, sodobnemu človeku že neznano tišino, čez dan pa srečuješ prijazne domačine, se zaveš, da bi naredil življenjsko napako, če ne bi obiskal tega oddaljenega, a prelepega otočka. Na obali barba plete mrežo, gospodinje čebljajo med seboj, otročički prodajajo školjkice in zobke morskih ježkov … Ko ob koncu dneva z lepo ohlajenim rukatcem božate brbončice in ob zvokih Oliverjeve pesmi Moj galebe gledate sončni zahod, ki se ga niti sloviti Santorini ne bi sramoval, spoznate, da obstaja raj na zemlji …«