Najmlajši papeži v sodobni zgodovini Cerkve

217. papež po vrsti je bil rojen leta 1475 kot Giovanni de' Medici v Firencah. Papež je postal 9. marca 1513 in po skoraj devetih letih na vrhu Cerkve umrl leta 1521. Papež velja za enega bolj zapravljivih, saj je, tudi z odpustki, zbiral sredstva za dograditev velike cerkve sv. Petra v Rimu. Hkrati se je kritikom zameril z bogatimi maškaradami, ki jih je organiziral vsako leto, pa tudi z živalskim vrtom, v katerem je bil najbolj zanimiv beli slon Hano, ki naj bi bil eden od vzrokov za začetek Lutrove reformacije, ki se je širila s severa. Papežu Leonu Lutra ni uspelo prepričati, da se spori lahko mirno rešijo, zato ga je 3. januarja 1521 izobčil. Je bil pa Leon X. tudi humanist, ki je v Rim povabil na stotine znanstvenikov, ki so učili jezike, književnost in umetnost. V vsakem primeru ni bil asket, nekoč naj bi celo rekel, da mu je bog dal papeštvo in da ga je treba uživati, a mnogi zgodovinarji menijo, da to ni njegova izjava. Je pa dejstvo, da med reformatorji ni bil priljubljen, zato so tudi dolgo ugibali in še ugibajo, ali ni morda 1. decembra 1521, ko mu je nenadoma postalo slabo, umrl, ker so ga zastrupili.

176. papež se je rodil okoli leta 1160 v Gavignanu in umrl leta 1216. Januarja 1198 so se zbrali na konklavu v hiši, spremenjeni v trdnjavo, saj so po papeški oblasti v tistih časih hlepeli mnogi voditelji in rimski senat. Inocenc III. je vsaj kratkotrajno dvignil Cerkev nad mnoge evropske kronane glave, začel je križarsko vojno (1209–1244) in prvič v zgodovini tudi križarsko vojno proti heretikom, predvsem v Franciji in Španiji, kjer zgodovina beleži nekaj najbolj krvavih pokolov. Inocencu III. je postalo slabo in je umrl v Perugii 6. junija 1216.

203. papež po vrsti z imenom Pietro Tomacelli je bil rojen v Neaplju leta 1350, umrl je v Rimu leta 1404. Vladal je med zahodnim razkolom in v času njegove izvolitve (1389) so dolgo čakali signal iz Avignona, da tam ne bodo volili svojega papeža. Bonifacij IX. je v nasprotju z nekaterimi drugimi sodobniki zagovarjal posebne pravice in olajšave za Jude. Razglasil je tudi križarsko vojno proti Turkom, v kateri so združene evropske sile, tudi s slovenskimi vojaki, katastrofalno izgubile. Turki so mučili in kasneje tudi ubili tri tisoč križarjev.

Raymond Bertrand de Goth se je rodil okoli leta 1264 in umrl leta 1314. Na papeški prestol so ga volili kar 11 mesecev (1305), kar govori o razkolu v Cerkvi, ki je na koncu pripeljal k selitvi sedeža papežev v Avignon, kar je Klemen V. storil leta 1309. Papež je dal leta 1312 razpustiti red templjarjev, tudi zato, ker je bil pri njih zelo zadolžen njegov prijatelj kralj Filip Lepi. Izmislili so si njihove grehe, jih mučili in pobili. Templjarskega vodjo Jacquesa de Molayja so zažgali na grmadi, templjarsko imetje pa je v glavnem pobral Filip Lepi.

Pierre Roger de Beaufort se je rodil leta 1329 na gradu Maumont in umrl 27. marca 1378 v Rimu, kamor se je kot papež preselil iz Avignona januarja 1377. Za papeža so ga izvolili leta 1370 v Franciji in ena njegovih osnovnih idej je bila ravno selitev Svetega sedeža v takrat revni, nič kaj bleščeči Rim. Menda se je s kardinali želel celo vrniti v cvetoči Avignon, a je že čutil smrt in želel prepričati kardinale, naj ostanejo enotni. Zgodovina kaže, da brez uspeha. Na dan, ko je Gregor XI. umrl, je v požaru zgorela papeška palača v Avignonu.

Ker ni povsem jasno, kdaj se je Anselm of Baggio zares rodil, je tudi njegova starost ob izvolitvi za papeža malce nenatančna. Rodil naj bi se nekje med letoma 1010 in 1015 v okolici Milana, izvoljen je bil leta 1061, umrl je leta 1073. V morda najbolj mračnem stoletju v sodobni zgodovini je pozval na križarsko vojno proti Mavrom v Španiji in zato podeljeval odpustke v obliki osvojene zemlje. Bil je naklonjen Judom, za slovenske kraje je bil pomemben kot papež, ki je izdal dovoljenje za ustanovitev škofije na Koroškem, v Krki.

Oto Lageryjski se je rodil okoli leta 1042 v Šampanji in umrl 29. julija 1099 v Rimu. Papež je postal v nemirnem obdobju leta 1088. Ker je želel cerkveno oblast povsem obdržati v Rimu, sta ga napadala tako protipapež Klemen kot cesar Henrik IV., tako da je Urban moral nekaj časa celo bežati. S pametno politiko in nekaj naključji – proti Henriku sta se obrnila tako sin kot žena – se je obdržal na oblasti. Trudil se je zediniti zahodno in vzhodno cerkev, kar mu ni uspelo, vedno pa bo veljal za človeka, ki je organiziral prvo (zmagovito) križarsko vojno.

Papež Pavel II. je bil rojen kot Pietro Barbo leta 1417 v Benetkah, umrl pa je 26. julija 1471 v Rimu. Za papeža je bil izvoljen 30. avgusta 1464. Pavel II. je prihajal iz bogate in ugledne družine, bil je spreten politik, ki ni veljal za velikega prenovitelja. Kljub temu da je obljubljal, da bo naredil vse, da omeji napade Turkov po Evropi, se to ni zgodilo. Obljubljal je, da bo število v kardinalskih zborih zmanjšal na 24, a je takoj po izvolitvi tja pripeljal še tri svoje sorodnike. Zgradil je nekaj velikih palač v Rimu, nasprotoval smrtni kazni in poganstvu.

Hildebrand Sovane se je morda rodil leta 1025 v današnji Sovani in umrl leta 1085 v Salernu, na mesto papeža so ga izvolili 22. aprila 1073. Gregor VII. je bil langobardskega rodu in zadnji papež, ki ga je moral potrditi tudi cesar. Kot papež je nemudoma začel uvajati gregorijanske reforme, razglasil se je za nezmotljivega absolutnega poglavarja Cerkve, ki ga nima nihče pravice obsoditi. Cerkev je ustanovil Bog, so zapisali, in ji zaupal nalogo, naj združi vse človeštvo v skupnost. Ker je Cerkev božja ustanova, naj ima oblast nad vsemi drugimi, predvsem nad državo.

Gregorio Papareschi naj bi se rodil leta 1082 v Rimu, kjer je 24. septembra 1143 tudi umrl. Za papeža so ga izvolili 14. februarja 1130, a je nekaj ur kasneje opozicija v kaotičnih razmerah izvolila tudi precej razuzdanega in celo posvetnega protipapeža Pietra Pierleonija (Anaklet II.), v Cerkvi pa je nastal razdor. Anaklet II. je umrl leta 1138 in šele aprila 1139 so vse škofe, ki so ga izvolili, odstranili. V času Inocenca II. sta na Slovenskem nastali izjemno pomembni redovni naselbini v Gornjem Gradu in Stični.