Najboljše gostilne na Krasu in v Vipavski dolini

Tomi Kavčič se lahko pohvali z najboljšo ali bolje, z najlepšo lokacijo pri nas. Na terasi dvorca Zemono s pogledom lahko ošvrknete Vipavsko dolino, Kras in pripadajoče okoliške planote, menda je ob jasnih dneh mogoče videti do morja. Če ste na Zemonu, pri Lojzetu, vam ni treba ne v Piemont ne v Provanso. Za degustacijski meni, ki ponuja nekaj pozdravov, šest hodov slanih jedi in še dve spektakularni sladici, pripravite 135 evrov, najkrajši meni je 80 evrov. Znotraj menijev še vedno ponujajo nekaj standardov, ki so na voljo že dolga leta. Šef namreč glede na letne čase zamenja le del jedi, saj je prepričan, da mora biti avtorska kuhinja tudi okusna in ne samo zanimiva. Čeprav je jasno, da gre pri njegovi najbolj znani sladici »gin tonic v megli« tudi za kuhinjo spektakla, ki naj ob telesu zadovolji tudi duha. Zraven je skoraj popolna vinska karta, na kateri so zastopane vse celine. Vipavska vina se začnejo pri 35 evrih za steklenico, najboljša francoska kapljica, res imajo veliko prestižnih etiket, po drugi strani seže visoko do 9000 evrov.

Matej Tomažič, raziskovalec vipavske kuhinje in eden najboljših kuharjev pri nas, menda poleti uporabi kar 90 odstotkov domačih vrtnin, zelišč, sadja in mesa, ki izvirajo iz Vipavskega. Trenutno stanejo hladne in tople predjedi okoli 15 evrov, glavne pa okoli 25 evrov. Je pa pametno izkoristiti kak njihov dogodek, kot je bil sedemhodni meni za valentinovo, ki je stal 75 evrov. Sobe za dva, globoko pod zeliščnim vrtom, so 135 evrov. Vinska karta vseh pomembnih vipavskih vin je razmeroma široka, ob aktualni ponudbi pa imajo še široko serijo žganic.

Najboljša brkinska gostilna na avtorski način poudarja lokalno okolje in pridelke, po drugi strani pa imajo v kuhinji mojstrico, ki se je izšolala tudi kot vrhunska slaščičarka. V ponudbi imajo predvsem različne degustacije in tako klasičen kot vegetarijanski meni. Pet jedi s pozdravi stane 66 evrov. Če se hočete brkinskih in kraških specialitet najesti do konca, pripravite 99 evrov za devet jedi s pozdravi. Vinska karta se posveča predvsem primorskim vinom, za izbirčne imajo še nekaj šampanjcev ter vina iz Francije in Italije.

Kraška gostilna, ki se počasi in zanesljivo spreminja v udobno destinacijo. Imajo urejene sobe (122 evrov), celo zajtrk, kjer ne pozabijo na svoj pogled na avtorsko, predvsem pa sledljivo kraško kuhinjo. Degustacijski meniji za večerjo ali kosilo so od 50 do 100 evrov, s tem da pri najdaljšem meniju ne omenjajo, koliko jedi ponujajo, ampak da bo trajal dve uri in pol. Kraške mesnine in sire, kozlička, postrv in še kaj ponujajo skupaj z mnogimi slovenskimi vini pa tudi šampanjci, a so v glavni vlogi še vedno domača in kraška naravna vina.

Pri Ruju poskušajo biti sledljivi in lokalni, kot se na Krasu spodobi. Tudi cenovno je sicer malce avtorska kraška kuhinja, ki jo pripravljajo pri Petru Patajcu, razmeroma ugodna, v kar jo sicer vsaj po malem sili konkurenca nekaj sto metrov stran na Tržaškem Krasu. Za šest jedi predelanih domačih kraških biserov boste plačali kakšnih 60 evrov. Zraven ponujajo predvsem kraška in vipavska, lahko tudi ekstremno naravna vina sosedov Fona in Renčela. Mimogrede, kljub avtorskim posegom so porcije kraških mesnin, testenin in zelenjave obilne, celo nasitne.

Na Sinjem vrhu ob božanskem pogledu v dolino strežejo hrano Vipavske doline, včasih lahko slišite – gorjansko kuhinjo, kar seveda razjasni obilico gozdnih zelišč, divjačine in predvsem sirov, ki veljajo za najboljše svoje vrste pri nas. Sestavine pripravljajo kot različne, vsaj malo avtorske jedi, cene pa so navadno ugodne, še posebej ko ponudijo enolončnice. Poleti delujejo vsak dan, pozimi zgolj za konec tedna, degustacijski meni skupaj z vini je 60 evrov. Vinska karta pozna zgolj vina iz vipavskih vinogradov, imajo sobe za 100 evrov.

Stara gostilna se na različne načine loteva izzivov časa. Na eni strani se lotevajo natančno pripravljenih morskih jedi, po drugi strani lahko ponudijo joto, goveja lička, rebrca in testenine. Pri ribjem meniju pripravite kakih 50 evrov, brez pijače seveda, malo manj so mesne jedi. Vinska ponudba je bila dolga leta najslabša točka gostilne, zdaj pa so mnoge steklenice zapakirali v hladilnike in nanje napisali (ne previsoke) cene. Jasno, na svojem mestu so mnogi vipavski favoriti, le nekaj briških in istrskih vin, za uživače pa najdejo kak šampanjec.

Najboljša gostilna v slikovitem središču Vipave ponuja le kanček prenovljeno lokalno kuhinjo sicer bolj ali manj sledljivih vsebin. Ob mnogih vrstah zelenjave in sadja imajo seveda suhe mesnine, domače sire in gobe, s katerimi pripravijo testenine ali z njimi bogatijo glavne mesne oziroma divjačinske jedi (imajo celo medveda). Cenik je rahlo nepregleden, lahko pa rečemo, da potrebujete kakih 50 evrov na osebo za tri ali štiri obilne jedi. Poleg šampanjcev strežejo praktično samo domača vipavska vina, ki niso predraga.

Včasih je bilo v Lokvi kar nekaj vrhunskih kraških gostiln, v novem času pa so se upehale, stvari se spreminjajo in na vrhu je pristala hiša z modernimi sobami (130 evrov), ki prisega na zelo ustvarjalen pogled na tradicionalno kraško kuhinjo. Štiri jedi skuhajo za 52 evrov, degustacija osmih jedi vas bo stala nekaj manj kot 100 evrov. Med drugim boste imeli na voljo kapesante, jelenov file, beli fižol, dimljene postrvi, domačega zajca, sorbet pečene slive in govedino. Vinska spremljava sedmih kozarcev ceno večerje dvigne za 55 evrov na osebo.

Morda najbolj značilna kraška gostilna na naši lestvici vabi goste iz notranjosti Slovenije na kosilo s pršutom za uvod. V Šepuljah, v rojstnem kraju kraškega pršuta, imajo seveda sosedov pršut, mesne narezke in nekaj karpačev. Drugače pa ob lokalnem vinu še kraške sire, mineštre, joto, ko je čas, pa njoke in rezance z mnogimi omakami, klasične mesnine, na svojem mestu je biftek s pršutom in teranom. Za večne nergače imajo celo morske prebivalce in domače sladice, sladko teranovo strjenko in teranov sorbet. Pripravite kakšnih 40 evrov na osebo.