»Tukaj spodaj je pokopan moj oče Joakim,« je rekel pisec. Za opisovanje Istre je izbral jezik, ki ga razen njega nihče ne govori tako, kot je napisan.
»Hočete reči, da je to spomenik vašemu očetu, ne grob,« sem ga popravil. Zdelo se je čudno, da bi narodnega heroja pokopali sredi mestnega trga.
»Ne, ne,« je nasršil obrvi. »To je Joakimov grob, tukaj spodaj je pokopan. On je bil glavni organizator upora proti fašizmu v Istri. Bil je res junak. In je svoje prepričanje, da je svoboda važna, plačal z glavo. Tukaj pod mano leži.«
Rakovac je pisatelj. To pot pa je začel kot poročnik bojne ladje na ameriškem torpednem čolnu jugoslovanske vojne mornarice. Skozi uredništva vojaških revij in dokumentarnih televizijskih filmov jo je nadaljeval tako, da je iz istrskih govoric naredil še en hrvaški knjižni jezik v nizu romanov in pesniških zbirk. V jeziku, ki je njegov osebni inštrument, objavlja kolumne v slovenskem časopisu Primorski dnevnik, ki izhaja v Trstu. Besednjak je vzet iz hrvaščine in slovenščine, pa tudi iz beneškega in tržaškega dialekta, furlanščine, nemščine in istrskih izvedb vsega, kar se je na polotoku govorilo. Z malo dobre volje in božje pomoči ga je mogoče razumeti. Sporočilo je v tej kakofoniji vedno kristalno čisto. Medtem ko so hrvaški pisci pod pritiskom države čistili jezik in iz njega metali vse besede brez čistega rodovnika, je Rakovac kot avtobus pobiral vse, ki so stale ob njegovi poti.
Njegov oče je bil ubit nekaj mesecev pred koncem vojne leta 1945. Kot se spodobi za narodnega heroja, je bil rojen v vasi Rakovci v bližini Pazina. Na spomeniku je pisalo samo, da je posvečen narodnemu heroju Joakimu Rakovcu, ki je bil ubit med narodnoosvobodilnim bojem na začetku leta 1945.
