Do leta 1907 pri volitvah namreč ni veljalo splošno volilno pravo, temveč je bil v veljavi kurijalni sistem. Glasovalo se je torej po »kurijah«, ki so bile razdeljene na veleposestnike, mestne davkoplačevalce, trgovce in obrtnike, učitelje in duhovnike in kmete. Ker v tem sistemu glasovi volilcev niso imeli enake teže, pri meščanih Gorice in drugih premožnejših kurijah pa so prevladovali Italijani, so imeli ti v deželnem zboru približno tripetinsko večino. Samo v mestni upravi Gorice, šolstvu, sodstvu in trgovini so Italijani tradicionalno imeli več uradnikov, izobražencev ter vplivnejšo meščansko plast, kar jim je omogočalo tudi večjo medijsko in politično moč. Ta jim je omogočala zaviranje ustanavljanja novih slovenskih šol, preprečevanje dviga slovenščine v mestni upravi in posledično favoriziranje italijanskega jezika. Večkrat so blokirali slovenske gospodarske pobude, podane prek slovenskih hranilnic, zadrug in društev. Tega razmerja sedežev v deželnem zboru ni bistveno spremenil niti novi volilni sistem po letu 1907, ko je bila vpeljana splošna moška volilna pravica, a na Goriškem reforme niso uveljavili najbolj dosledno. Poleg tega, da so bili Slovenci v deželnem svetu v rahli manjšini, jih je pri uveljavljanju njihovih zahtev, želja in načrtov teplo tudi to, da so bili politično razdeljeni na dva pola: na liberalnega in klerikalnega, na svoje pa so vlekli še socialdemokratsko usmerjeni Slovenci. Namesto da bi deloval povezovalno, je takšno delitev in neenotnost Slovencev podpihoval še goriški slovenski strankarski tisk. Konec prve svetovne vojne leta 1918 je ta razmerja za Slovence le še močno poslabšal.
Sprava na Goriškem?
Gorica, 7. grudna. Da so razmere med Slovenci v mestu in deželi neznosne, o tem tožijo pripadniki te in one stranke javno in zasebno. (…)
Navzlic mirovnemu duhu, ki je zavladal med goriškimi Slovenci obeh strank, ni prišlo do nikake spravne akcije, ker nikdo ni hotel in mogel začeti pogajanj. Najlažje seveda bi sprožili in v tek spravili to zadevo vplivni možje, ki bi stali nad ali med nasprotnima si strankama. Toda teh ni; srditi boj jih je potisnil vse na to ali ono stran, dasi so se mnogi temu upirali. Stara »Slogina« stranka, ki se je po volitvah imenovala katoliško-narodno, ni marala začeti s pogajanjem, češ, ker ni zakrivila žalostnih razmer, ampak je trdno se držeč prej skupnih načel vedno stala v defenzivi proti napadom nove stranke, ki je hotela vse razrušiti in uničiti, kar se ji ni slepo udalo. Mlada narodno-napredna stranka tudi ni mogla pokazati svojih mirovnih želj, boječ se, da bi ne videli v njih pripadniki in nasprotniki izraza oslabelosti. Glavna ovira v narodno-napredni stranki pa je brezdvomno A. Gabršček. Njemu je razdor in prepir element, ki mu daje duševno in gmotno življenje, zato neti sovraštvo naprej in terorizuje z znano brezobzirno spretnostjo v svoji »Soči« vso stranko. (…)
Dr. Tuma je te dni nepričakovano začel s spravno akcijo. Razposlal je skrbno izbranim »inteligentnim« (kakor pravi on) možem obeh strank vabilo na zaupen shod, kjer naj bi se posvetovali, kako doseči modus vivendi v gospodarskem in drugem socialnem življenju goriških Slovencev.
Oficijelnih zastopnikov te in one stranke ni bilo na shod. (…)
Slovenec, 9. decembra 1903
Po dveh letih.
Ko so se vrnili po razkolu naši poslanci, opustivši abstinenco, rebus infectis v deželni zbor, se je videlo takoj jasno, da je zapustil dr. Gregorčič s svojimi pajdaši stara pota poštenega dela za goriške Slovence ter krenil na povsem druga, na taka, po katerih ne hodijo samozavestni in za narod delujoči možje, marveč ponižni hlapci, ki si nadevajo sijaj ljubljencev naroda, odvisni elementi, vezani po nečastnih pogodbah, in pa vladne kreature. Vlada in Lahi in pa sveta katoliška cerkev, katero je vodil takrat v naših deželah prvi »slovenski« kardinal, so imeli večje dopadajenje nad spreobrnjenim grešnikom dr. Gregorčičem in njegovimi pripadki nego nad devetindevetdeset pravičnimi. Radi tega pa so se združili, da taki gospodje ostanejo na mestih, na katerih nočejo videti pridnih narodnih delavcev, marveč le svoje mameluke, in vse je migalo in gibalo, da je moral biti končni vspeh teh združenih elementov za nje povoljiv. Vlada je prepovedovala napredne shode »z ozirom na javni red in varnost«, kjer se ni bilo bati nikakih izgredov, v cerkvi in po hišah pa so pridigali stekli »dušni pastirji«, baveč se edino le s politiko, zapustivši dolžnosti svojega poklica, da bo vržen v peklensko brezdno, »kjer je jok in škripanje z zobmi«, kdor ne voli »katoliških mož«. Pri tem so vplivali zločinsko zlasti na gospodinje, ki so se bale hudiča v hišo ter toče na polje in v vinograd, ako gospodar ne voli tako, kakor ukaže gospod nune. Vse je migalo in gibalo, edino le v ta namen, da bo naš narod na Goriškem pahnjen v svojem narodnem in gospodarskem boju nazaj za desetletja (ker se ne pusti do veljave možem, ki bi delovali nesebično za njega omiko in napredek) ter bi tako vedno bolj prihajal v odvisnost farovžev in Lahov, kakor prav želi toli prosluli primorski sistem, v katerega službi vidimo združene proti vsakemu pravemu napredku našega naroda vlado, Lahe in vso klerikalno družbo od posvetnih in neposvetnih generalov v Gorici do zadnjega hribovskega politikujočega kaplana. (…)
Soča, 9. decembra 1903
Po Gorici steza zopet roke Italija.
Laški časopisi iz kraljestva zahtevajo od Avstrije teritorijalne odškodnine, in že se navaja imenoma poleg Trsta tudi Gorica. – Kako se to vjema z narodnim načelom in s pravico samoodločbe, ki jih ententa venomer oznanjuje? Pribiti moramo z vso odločnostjo, da Gorica ni laško mesto, to priča nebroj šolo obiskujočih slovenskih otrok, to pričajo tudi zadnje volitve v mestu. Sploh pa se Gorica ne da odtrgati od njene okolice, ki je izključno slovenska. Število okoliških Slovencev odtehta od daleč število Lahov, naseljenih v Gorici. A še med temi je velika večina umetno potujčenih. To pričajo že njihova slovenska imena. Statistika iz l. 1915 izkazuje te-le številke v slovenski okolici: Št. Andrež 2330 duš, Solkan 3250, Kronberg 1546, St. Marver 375, Podsabotin 400, Pevma 1360, Št. Peter 1712, Vrtojba 1974, Bilje 2495, Miren 2157, Sovodnje 931, Podgora 2250. Če vse te številke seštejemo, dobimo nad 23.000 samo najbližjih okoličanskih goriških Slovencev! Altroche italijanska večina! Gorica spada k Jugoslaviji!
Goriška straža, 3. oktobra 1918
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
