Krasni novi svet

V enem stavku se zrcali vsa nepremičninska norost. Kaj takega se je v osmih letih zgodilo, da se je tej garsonjeri v Ljubljani tako povečala vrednost? Še vedno šteje nekaj malega čez dvajset kvadratnih metrov. In niso je premaknili proti centru ali kamorkoli drugam z roba mesta. Klicala sem prijatelje in znance, ki so si v zadnjih desetih letih kupili stanovanje, s preprostim vprašanjem, koliko so plačali zanj. No, zgodbe so bile podobne, kot je zgodba o garsonjeri. Nor dvig cen. Zakaj? Ker lahko. Klicala sem jih, preden je šel moj dom – sem solastnica – v prodajo. Neznosno živčna sem bila. Napeta kot struna. Bo šlo v prodajo, bo dovolj, da si s polovico kupim garsonjero? Ko so se začeli ogledi in so interesenti sami začeli dvigovati ceno, sem bila nenadoma zelo vesela, da živim v nečem vrednem. Ja, za prodajo je to super. Sploh zame, srednjeletno gospo s povprečno plačo in dvema manjšima kreditoma. No, pa še dva obroka. Če temu dodam položnice, gre dve tretjini moje plače zgolj za to, da nekje živim in nekaj pojem. Super, sem si mislila, menda ne bo problem za polovico dvosobnega stanovanja dobiti garsonjero v Ljubljani. No, po nekaj tednih, masovnih ogledih mojega doma in mnogih ogledih garsonjer v Ljubljani, bližnji in daljni okolici sem ugotovila, da imam problem. Najbolj sem se ga zavedala, ko sem sopihala v peto nadstropje v bloku brez dvigala, da sem si ogledala malček cenejšo garsonjero. Skratka, vzeti bi morala vsaj približno dvajset tisoč evrov kredita, da bi si jo lahko privoščila. Številke so se v moji glavi divje vrtele. Skoraj brez kisika v glavi, po tem vzponu, sem ugotovila, da, če to kupim, do penzije ne bo nenujnih izhodov. Ker pešačenje v peto nadstropje in iz petega nadstropja terja svoj davek pri kadilcih, in ne maratoncih. Poleg tega bi občutno shujšala, ker mi za hrano ne bi ostalo dovolj. Pa bi živela tako rekoč v kuhinji. Kasneje sem se sama sebi smejala s tistim »do penzije ni izhodov«. Ni smešno. Res je.