Karel in Franci

Kolikor vem, ne babica ne dedek nista šla v partizane, a sta jih podpirala. Dedkov brat si je od gozdnih bojev proti koncu vojne vzel dopust, šel domov, povedal, da bo šel za duhovnika. Ko se je hotel vrniti med soborce partizane, ga je nekdo ubil. Hm, ker je vedel za njegove povojne načrte? Edino, kar mi je dedek Karel, klicali smo ga Čarli, povedal o vojni, je bilo, da imam rdečelasa srečo, da se nisem rodila med vojno. Ker bi me Italijani takoj predelali v milo. Bila sva edina rdečelasca v družini. Ampak o vojni nam vnukom nista govorila. Moja mama, njegova hčerka, mi je pripovedovala, da je bil zanj čas po vojni žalosten. Da se je večina njegovih prijateljev partizanov zapila. Tudi zato, ker je vojna vzela najboljše med njimi. Morda je Čarli bil v vojnih bojih, morda ne. Imel je izreden smisel za pripovedovanje zgodb, a vsakič je že slišana zgodba zvenela malo drugače. Nikoli nis(m)o prav dobro vedeli, kaj je res in kaj ne. Trdil je, da si je oko poškodoval v vojni, a morda je to rekel zgolj zaradi tega, ker svojega osnovnega poklica krojača ni prav rad opravljal. Učil se ga je pri najboljših na Ilici v Zagrebu. Raje je igral v amaterskih predstavah ali sodeloval kot glasbenik v orkestrih in na plesih. Spomnim se vseh prvomajskih budnic iz otroštva. Kjer koli je pihal v trobento, smo bili tam. Še zdaj ga vidim in slišim na prvega maja. Babica Elza je raje govorila o knjigah in filmih kot o vojni. Njene zgodbe, kaj je skuhala za celodnevno sedenje v kinu, so bile legendarne. Kasneje se ji je rado tudi kaj prekuhalo na štedilniku, ker je pač brala in ni bila pozorna na kuharijo. Njun prvi sin Marjan se je pri desetih letih utopil. Kako sta to preživela, ne vem, ni govorila o tem. Je pa rada povedala, da si je želela postati učiteljica, a ker so bili revni, je morala delati. Branje je bilo v njihovi družini sestavni del življenja. Njena mama je iz Stopič peš hodila v Novo mesto v knjižnico. Bila je iz bogate družine, poročila se je pa z revežem. Zato sta pred družinama pobegnila v Ameriko in tam rodila dva otroka. Prababica in pradedek, Elza ju je onikala, sta se vrnila v Slovenijo. Ko sta »ameriška otroka« odrasla, sta se vrnila v Ameriko in nikoli več vrnila. Elza si je s sestro Malko dopisovala in si močno želela, da bi obstajal telefon, da bi sestro slišala in videla hkrati. Stara sem bila 11 let, ko je Čarli umrl. Zadnja leta je shujšan in z zamašenimi žilami vseskozi ležal. Sedela sem na robu postelje in se pogovarjala z njim. »Ti si vseskozi govorila, on te je pa poslušal,« mi je mama razlagala najino druženje. Vstal je le, ko smo se po več kot letu vrnili iz Kenije in mu prinesli lepo izrezljano palico za hojo. Gmašno se je oblekel in jo nesel pokazat prijateljem v bar. Mamo Elzo sem imela neskončno rada. Bila je angel že za časa življenja. Nič jeze ali drugih podobnih nebodigatreba čustev ni bilo v njej. Bila je vedra, prijazna, skratka, odlična družba.