Ja, v mladostnih letih šolanja je junij predstavljal finale ocenjevanja in nemirno pričakovanje dolgega poletja. Sedemdeseta in osemdeseta leta minulega stoletja so v bivši državi minevala v blagostanju in solidarnem duhu na ozadju ironične distance do sistema, ki jo je najbolje ponazarjal Alan Ford Maxa Bunkerja; a v zraku je vihrala obljuba lepše prihodnosti, ki naj bi jo prinesle demokratične spremembe, ko smo stopili na pot osamosvojitve: tisto usodno leto (1991) se je moj »maturantski« junij odvijal dramatično in na robu splošne tragedije. Ko sem prejel oceni zaključnega izpita (italijanščina in zgodovina umetnosti), so Ljubljano preletavali migi jugoslovanske vojske in alarmi so nas klicali v zaklonišča.
Kot zakleto sem se v tistem obdobju predajal opoju in čarom izkušene hipijke Tatjane (naj počiva v miru), saj sva blaznela po ljubljanskih pajzlih, dobivala na ruleti in se skrivala v njenem brlogu. Plani so bili velikopotezni: Tatjana je hotela organizirati mednarodne novinarske ekspedicije na krizna območja in skupaj sva bivakirala v »press štabu« Cankarjevega doma in ker me ni bilo že več dni domov, je oče Cvero zagnal iskalno akcijo in stopil do Štefanove ulice: »Tovariši, prosim, poiščite mi sina, ni ga domov!« Tovariši so zaprepadeno pogledali mojega očeta in ga poučili: »Gospod, vojna je, ne moremo se ukvarjati z vašim izgubljenim sinom!«
* * *
