»Igranje na dvorišču in stopnišču je prepovedano!« Stala sem v majhni prodajalni umetnin sredi berlinske četrti Prenzlauer Berg in zrla v drobno črno-belo grafiko v okrušenem lesenem okvirju, pobarvanem s srebrno. Na njej je bila svetlolasa deklica s prevelikimi copati, ki v naročju drži žalostnega otročka v beli srajčici, najbrž sestrico, zavito v debelo odejo, in ga z lički pritiska na svoj obraz. Za njima na stopnišču črna stanovanjska vrata in napis, ki je v začetku 20. stoletja kraljeval na malodane vseh berlinskih stopniščih. V hišah in okoli njih je bilo igranje otrok prepovedano.
Bil je moj četrti dan v mestu, s študentsko štipendijo sem pravkar plačala svojo prvo berlinsko najemnino in v tistem kratkem, presunljivem hipu sem pomislila, da se v drobceni grafiki Käthe Kollwitz zrcali ves svet. Enaindvajset let kasneje, ko bi morala napisati besedilo o tem, kako praznujemo 80. obletnico osvoboditve Berlina – zmage nad nacifašizmom, sem se živo spomnila na tisti dan (grafika z otročkoma je že zdavnaj na steni moje sobe), kajti Käthe Kollwitz, umetnica, socialistka in pacifistka, je umrla le nekaj dni pred kapitulacijo nacistične oblasti, 22. aprila 1945, potem ko je v prvi svetovni vojni izgubila sina Petra, v drugi pa vnuka z istim imenom.
Svetlolasa deklica s prevelikimi copati v naročju drži žalostnega otročka v beli srajčici, najbrž sestrico, zavito v debelo odejo, in ga z lički pritiska na svoj obraz. Za njima na stopnišču črna stanovanjska vrata in napis, ki je v začetku 20. stoletja kraljeval na malodane vseh berlinskih stopniščih. V hišah in okoli njih je bilo igranje otrok prepovedano.
Vir: muzej Käthe Kollwitz Köln
Grafika žalostnih otrok, ki se ne smejo igrati, je nastala leta 1912 kot politični plakat proti grozljivi stanovanjski politiki v mestu. »600.000 Berlinčanov živi v stanovanjih, v katerih se v vsaki sobi stiska več kot pet oseb. Stotisoče berlinskih otrok je brez igrišč!« Politični plakati so bili v Berlinu izrecno prepovedani do leta 1914, a Käthe Kollwitz to ni preveč zanimalo. Že leta 1906 je za razstavo o delavskih razmerah v nemški domači obrti in industriji ustvarila plakatno podobo do kraja izčrpane in shujšane tekstilne delavke, ki zre v prazno. Plakati so viseli po vsej bogataški ulici Unter den Linden, kjer je potekala razstava, kar je tako razburilo takratno nemško kajzerico in prusko kraljico Avgusto Viktorijo, da se dogodka ni želela udeležiti, dokler z vseh javnih oglaševalskih površin niso odstranili tistih obupanih, nemih, a tako zelo zgovornih ženskih oči, ki so razgaljale vso bedo sijajnega nemškega tehnološkega razvoja.
