Turistično sezono si tako pri nas zamišljamo in načrtujemo kot oboroženi rop banke ali blindiranega kombija z denarjem: naši zaupanja vredni ljudje pridobijo načrte hotelov ali apartmajev, gledajo, kje so nadzorne kamere, potem pa spremljajo gosta in beležijo njegove vsakodnevne navade, koliko otrok ima in kakšni so njegovi prihodki, koliko porabi soproga in koliko avtomobil, kateri avto sploh vozi, nato tudi štopamo, ko zjutraj odide iz apartmaja, koliko potrebuje do plaže, spremljamo ga do njegove plaže in beležimo, do kdaj ostane na njej, priskrbimo si natančna meteorološka poročila in izračunavamo natančen azimut sonca. Vse to na primer je potreboval tisti mastermind z otoka Brača, ko je pred nekaj sezonami, morda ste brali o tem, objavil cene parkiranja na svojem improviziranem parkirišču nad plažo, tako da je parkiranje na soncu zaračunal pet evrov, v senci pa – deset. Potem so vsi skočili pokonci – pohlepni Dalmatinci zaračunavajo senco! –, nihče pa se ni vprašal, koliko mukotrpnega dela in preciznega načrtovanja je potrebnih za teh klinčevih deset evrov. In samo en samcat malo bolj oblačen dan je dovolj, da cela operacija in šest mesecev skrbnega načrtovanja za vedno pade v vodo.
Nov trend
Mladoletni »plačanci« morijo že za par tisočakov
