Od bombastičnih člankov in pogovorov na okroglih mizah ter spominskih srečanjih, kjer se omenjajo veleizdaja in prvi zametki slovenske vojske, sem pričakoval najprej dokaze o veleizdaji leta 1990 in nato novo razsvetljenstvo o nastanku slovenske vojske. Vendar nič od tega nisem dobil.
Kot akter vojaškega osamosvajanja Slovenije v letih 1990 in 1991 sem bil ob pozornem spremljanju dogodkov zelo razočaran, celo jezen in užaljen. Avtorjem člankov in udeležencem dogodkov seveda ne oporekam pravice do pisanja in obujanja spominov o obdobju vojaškega osamosvajanja, vendar si tudi širša javnost zasluži poznati dejstva in ne le stališča, ki ustrezajo zgolj nekaterim strankarskim/političnim razlagam.
Termin razorožitev oziroma razoroževanje Teritorialne obrambe je velikokrat objavljen in izrečen. Za razumevanje je treba pojasniti, da je razorožitev dejanje, ki ga vojaška enota izvede ob predaji nasprotniku na ukaz nadrejenega oziroma po nalogu političnih organov. Praviloma je povezana s predajo enote ali/in s kapitulacijo države. To se v Sloveniji ni zgodilo, saj TO ni izvršila ukaza nadrejenega, ni predala celotne vojaške opreme in oborožitve in je ohranila strukturo vojnih poveljstev in enot. V štabih TO so ostali vsi vojni načrti vključno z mobilizacijskimi. S temi načrti so bile mobilizirane vojne enote TO junija in julija 1991, kakor tudi konec leta 1990 in v začetku leta 1991, ob različnih grožnjah JLA. In na podlagi teh načrtov ni bila nikoli mobilizirana nobena enota narodne zaščite (NZ) in še manj enota Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ).
Obtožbe o razorožitvi ali celo samorazorožitvi so nesramen konstrukt ter žalitev vseh teritorialcev, ki smo z orožjem varovali in obranili osamosvojitev države.
O MSNZ je bilo že veliko napisanega, žal tudi zgodovinsko netočnega in neresničnega. Takšne so tudi večkrat zapisane in izrečene trditve, da je bila po prisegi vlade, torej maja 1990, ustanovljena MSNZ, ki je pod operativnim vodstvom Toneta Krkoviča organizirala skrivno varovanje orožja, ki ga JLA ni zasegla. Te trditve so v celoti neresnične. Kot takratni načelnik narodne zaščite za občino Brežice lahko zatrdim, da se je MSNZ po pokrajinah in občinah začela oblikovati konec avgusta in v začetku septembra 1990. Takrat so bili izdelani seznami vodstev po pokrajinah in občinah ter seznami operativnih skupin NZ (takrat so se imenovale operativne grupe NZ) z načrti za varovanje političnih vodstev in obrambo smeri v primeru posredovanja JLA.
MSNZ v Posavju je bila od konca avgusta 1990 do 4. oktobra 1990 organizirana vojaška sila kot začasna vojaška struktura znotraj že uveljavljene in organizirane TO. Zaradi tega MSNZ ni bila vzporedna vojaška sila, saj je bila v celoti organizirana znotraj štabov TO, operativne skupine NZ kot bojne enote pa v celoti dopolnjene s starešinami in vojaki iz vojnih enot TO, ki bi jih v tem času že lahko uporabili za taktični spopad z JLA. Operativne skupine NZ niso bile kot bojne enote nikoli aktivirane v letu 1990 in tudi ne v vojni 1991. Taka MSNZ ni in ne more biti predhodnica Slovenske vojske, saj je bila ta leta 1995 le preimenovana iz takratne Teritorialne obrambe, ki je bila skupaj s Slovensko milico zmagovalka v vojni z JLA leta 1991.
Poklicni pripadniki TO, predvsem iz tistih občinskih štabov TO (OŠTO), ki nismo oddali orožja v skladišča JLA, smo junija 1990 doživeli novo razočaranje. Nova republiška oblast je namreč prek republiškega sekretariata za obrambo podala usmeritve izvršnim svetom občin o zmanjševanju finančnih sredstev za potrebe TO in obrambe. Večina občin je pobudo sprejela in začela zmanjševati prispevne stopnje že v juniju 1990. Kot primer lahko navedem matično občino, kjer je TO od oktobra 1990 prejemala le finančna sredstva proračuna za funkcionalne izdatke in osebne dohodke za zaposlene. Občinski štab TO je zato moral preklicati vse oblike urjenja in usposabljanja posameznikov, poveljstev in enot TO.
Nova oblast na državni in lokalnih ravneh je svoji vojski le nekaj mesecev pred spopadom z JLA onemogočila zaključne priprave in usposabljanja enot na vojno. Torej je zavestno slabila obrambno pripravljenost TO in s tem tudi takratne republike. Danes bi se lahko vprašali, ali ni bil namen teh ukrepov razformirati slovensko TO? Morda pa je ravno ta ukrep treba poimenovati kot veleizdajo, njene snovalce pa izdajalci!
Zavedam se, da je po 35 letih nenehno in neizprosno seciranje zapletene družbene in vojaške situacije osamosvajanja Slovenije neproduktivno. Zgodovinski tok dogodkov je bil takrat neustavljiv. Zaradi današnje vse večje negotovosti v svetu bi moralo biti ohranjanje spomina na čas osamosvajanja Slovenije usmerjeno v narodovo enotnost, in ne v nenehno ustvarjanje sporov in manipulacij z lastnim narodom.
TO in Milica sta ob agresiji JLA leta 1991 postali srce oziroma središče osamosvajanja Slovenije. Njuno poslanstvo je kar naenkrat postalo realnost in nuja pri obrambi Slovenije. Boji v vojni tako niso bili le cilj preživetja na bojišču, temveč so dobili širši družbeni smisel – zavarovati plebiscitno odločitev naroda o samostojnosti. Bistvo bojnega etosa, torej razpoloženja in značaja teritorialcev v osamosvojitveni vojni, je bilo v želji naroda po samostojnosti. Vojna se ni mogla »prodajati«, kot se lahko prodaja orožje, vojna se je morala skozi boje »oddelati«. Tega se vsi teritorialci in miličniki, ki smo bili leta 1991 po bojiščih po Sloveniji, dobro zavedamo.
Naša Teritorialna obramba in vojna z JLA leta 1991 sta zagotovo segali prek ideološkega/političnega boja za oblast in spomin nanju bi danes moral biti tudi tak.
MITJA TEROPŠIČ, leta 1990 komandant OŠTO Brežice in od septembra do 5. oktobra 1990 načelnik NZ (MSNZ) občine Brežice ter od maja 1991 namestnik poveljnika 25. območnega štaba TO in 2. julija poveljujoči častnik v boju v Krakovskem gozdu
