So ljudje, ki skozi življenje naberejo mnogo knjig. Tudi svojih. Nalagajo jih okoli sebe kot branike. Tudi sam sodim mednje. In pride čas, ko jih začnejo razmeščati tja, kjer bi morda lahko še služile. Saj čas knjigam ni naklonjen.
Tako sem leta po tistem, ko sem jo bral ob izidu, držal v rokah knjigo Angel pozabe koroške pisateljice Maje Haderlap. Prelistaval sem jo in obstal na zadnji strani, kjer zapiše: »Preletel me je angel zgodovine. S svojimi krili je obsenčil prostor taborišča. V poltemi nisem videla njegovega prepadenega obraza, le za hip se mi je zazdelo, da slišim frfotanje peruti, da se je sunek vetra ujel v njegova angelska krila, v katera se lovijo viharji prihajajočega …« Ta kratek izpis iz velikega romana, kot pravi Boris Pahor, je pričevanje o apokalipsi prebivalstva na avstrijskem Koroškem v nacističnem oklepu.
Zaznave
Poznal sem zgodbe o usodah koroških Slovencev. Moja družina je povojna leta živela v Mariboru in prebivali smo v Ulici 10. oktobra, poimenovani po koroškem plebiscitu. Ko je bila leta 1955 med predstavniki zmagovalk druge svetovne vojn podpisana »pogodba o ponovni postavitvi neodvisne in demokratične Avstrije«, sem bil študent prava v Ljubljani. Več zgodovine sem spoznal, tudi nacionalne, in srečal sem se s pojmom in predmetom mednarodno pravo. Ko sem pravo po diplomi opustil in postal sociolog, sem se srečeval z raziskovalci z Inštituta za narodnostna vprašanja, ki so preučevali usode Slovencev zunaj meja, tudi koroških, in napade na njihovo slovenstvo. Morda se mi je zdelo, da vem dosti o tem, da vem vse o Koroški, o njenih ljudeh, nacističnem nasilju in partizanskem odporu. O zaničevanju, potujčevanju in uničevanju, ki jim je bilo naloženo zaradi krivičnih meja.
Šele ko sem knjigo o angelih prebral, sem, tako kot Drago Jančar, »spoznal, da nisem vedel nič. Da vse ve krhka koroška dečva, pesnica in velika pisateljica …« Knjigo bom, kot mnoge, predal v knjižnico Franceta Balantiča v Kamniku.
Danes sem v Dnevniku med mnenji prebral zapis Miloša Šonca pod naslovom Nacionalno, nacionalizem, meje in sovraštvo. Piše o vojnem času, ki ljudi hote ali nehote sili k sprejemanju nesprejemljivih ravnanj, sovraštvu do drugih in drugačnih, njihovemu izločanju iz družbe, o prisilnem vračanje tujcev, izkoriščanju prekarnih delavcev … In nato pravi, da ta slovenska »večvrednost«, ki smo se je »uspešno« naučili in prevzeli v zadnjih desetletjih, ni značilna samo za našo državo, saj so jo pred kratkim ponovno dokazali mladi »svobodnjaki« na avstrijskem Koroškem z zahtevo po ustavitvi njene slovenizacije. In, pravi, iz mladega in mladih raste veliko. Avstrijska državna pogodba iz leta 1955 očitno ni trajno zagotovilo za mir in sožitje. Morda tudi zato ne, ker je Slovenija še danes ni poslala k depozitarju.
Druga zaznava je plakat iz predvolilne kampanje, ki v imenu avstrijskih svobodnjakov terja omejitev slovenščine v uradni rabi. Torej tam, kjer bi morala biti, a je sploh ni. O tem poroča slovenska televizija. Nekaj dni pozneje povprašan o tem le na videz pristojen minister za Slovence po svetu o nepristopu Slovenije k avstrijski državni pogodbi (ADP) pove, da vlada problem pozna, da pa ni njena prioriteta.
Ne dolgo tega sem bil na simpoziju ob 100. obletnici rojstva dr. Franceta Bučarja, predsednika slovenskega parlamenta, izvoljenega po prvih demokratičnih volitvah na pomlad 1990. Dobro sva se poznala. Kot dekan FSPN sem poskrbel za njegovo pravniško akademsko rehabilitacijo. Za svojo kritično analizo družbe, sistema, je v sedemdesetih plačal visoko ceno. Ko se je vzpostavljala slovenska država, je s svojo modrostjo in v vlogi, ki mu je bila dodeljena, odločilno prispeval k oblikovanju Ustave Republike Slovenije. Takšno vlogo so mu pripoznali prav vsi poročevalci na simpoziju.
Še ena zaznava – spomin na skupna prizadevanja iz konca 90. let, ko se je France Bučar umaknil iz druščine »slovenske pomladi« in Nove Revije. Kar pogosto smo se srečevali, pogovarjali in pisali pozive v prid demokratičnega razvoja, za udeležbo na volitvah … Še posebno zavzeto smo France Bučar, Ivan Kristan in tudi sam naslavljali pozive državnemu zboru, vladi, naj vendar konča potek mednarodnopravnega utemeljevanja osamosvojitve Republike Slovenije s tem, da deponira svoj pristop k ADP. Oče slovenske ustave France Bučar je sodeloval pri pisanju in podpisal več pozivov skupaj z desetinami najbolj poklicanih mednarodnih pravnikov in poznavalcev področja. Menil je, da mora Slovenija kot edina legitimna naslednica to dejanje s sklepom državnega zbora opraviti kot sklepni akt mednarodnopravnega konstituiranja osamosvojene države.
Zgodovinski poziv
Poziv, ponovno posredovan državnemu zboru in slovenski vladi (izbor iz poziva, 1. oktober 2020), se glasi:
»Notifikacija nasledstva ADP je potrebna z državnopravnega vidika, ker bo šele s tem aktom uresničena Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL). V Ustavnem zakonu za izvedbo TUL je namreč določeno, da veljajo na ozemlju Republike Slovenije mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Slovenijo. Da bi te pogodbe veljale, je treba notificirati nasledstvo ADP.
ADP je ena najpomembnejših mednarodnih pogodb, h kateri je pristopila Jugoslavija. Šele z notifikacijo nasledstva ADP se Sloveniji v odnosu do Avstrije zagotavlja enak položaj, kot ga je imela Jugoslavija.
S to pogodbo (člen 5) so obnovljene meje Avstrije iz leta 1938, torej je z njo določena tudi meja z Jugoslavijo. Določitev meja z mednarodno pogodbo je primarnega pomena za vsako državo, torej tudi za Slovenijo kot naslednico Jugoslavije.
Slovenija je kot naslednica Jugoslavije upravičena, da uveljavlja svoj interes za uresničevanje vseh določb ADP. Poleg 5. člena so zanjo pomembne še druge določbe, med njimi 7. člen, v katerem so določene pravice slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji, 19. člen, ki se nanaša na ureditev vojnih grobov in spomenikov, in drugi odstavek 27. člena, v katerem so določene pravice Jugoslavije glede avstrijskega premoženja na ozemlju Jugoslavije.
Kot izgovor, da doslej nismo notificirali nasledstva ADP, se je navajalo nasprotovanje Avstrije, in sicer stališče, da Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije. Zoper to stališče ni reagirala niti Vlada RS niti Državni zbor RS. Vsekakor bi akt o notifikaciji nasledstva ADP morali sprejeti najkasneje takrat, ko je predsednik avstrijskega parlamenta dr. Kohl (9. februarja 2005) z argumentom, da Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije, zavrnil možnost, da bi se delegacija Državnega zbora RS pogovarjala o položaju slovenske manjšine v Avstriji na podlagi 7. člena ADP. Žal Vlada RS takrat ni pripravila akta o notifikaciji nasledstva.
Stališče Republike Avstrije, da Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije, ni sprejemljivo, saj po mednarodnem pravu velja pri teritorialnih pogodbah v primeru nasledstva držav načelo avtomatične kontinuitete. Poleg tega je predsednik Republike Avstrije dr. Heinz Fischer ob obisku v Ljubljani poudaril, da avstrijsko pravno stališče glede nasledstva ne ovira Slovenije, da bi notificirala nasledstvo ADP. Avstrija bo to notifikacijo vzela na znanje in se odnosi med državama ne bodo spremenili.
Iz tega izhaja, da moramo nasledstvo ADP notificirati tudi zaradi samospoštovanja, ker bomo edino tako zavrnili stališče Avstrije, da Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije.
Če ne bi notificirali nasledstva ADP, bi se odpovedali vsej svoji državnopravni zgodovini, posebno novejši, zadnjih sedemdeset let, ko smo gradili svojo državnost. Hkrati pa bi s tem pristali na stališče, da Avstrija nima nobene odgovornosti za dogajanje na naših tleh med drugo svetovno vojno. S tem bi celo podprli nove težnje spodkopavanja zgodovinskih temeljev Evropske unije, doseženih v drugi svetovni vojni z zmago Združenih narodov, vključno Jugoslavijo s Slovenci, posebej še tistih temeljev, ki so bili skupno izvojevani v imenu načela svobode in pravice do samoodločbe.
Glede na to, da je od sprejema Temeljne ustavne listine minilo že 29 let in se bližamo 30-letnici osamosvojitve in mednarodnega priznanja Republike Slovenije, je skrajni čas, da izvedemo notifikacijo nasledstva ADP in začnemo uveljavljati pravice in dolžnosti, ki iz te pogodbe izhajajo.«
Pozabljeni nauki in svarila
In še končna zaznava. V pogovoru z visokim vladnim predstavnikom za področje mednarodnih odnosov izvem, da v Avstriji poteka razmislek o njeni pridružitvi obrambnim programom poenotene Evrope, torej vključitev v Nato. Podobno kot velja za Švedsko in Finsko, ki po desetletjih, celo stoletjih, opuščata status nevtralne države. Z vidika mednarodnopravnih temeljev je njuna odločitev zame presenetljiva, a dopustna. Za Avstrijo pa – po moji presoji – to ne velja, saj je nevtralnost prevzela skupaj z ADP in jo zapisala v temeljni ustavni akt. Opustitev njene nevtralnosti bi lahko pomenila njen izstop iz ADP. Lahko torej pomeni tudi opustitev oziroma razvezavo njenih obvez, ki so določene v 7. členu te pogodbe, v zvezi z vlogo in enakopravnim položajem manjšin, še posebno slovenske na avstrijskem Koroškem …
Še vedno držim v rokah knjigo Angel pozabe. Pravi: »Angel pozabe je najbrž pozabil izbrisati iz mojega spomina sledove preteklosti. Vodil me je skozi morje, po katerem so plavali drobci in ostanki. Moje stavke je lučal ob plavajoče črepinje in razbitine, da se tam ranijo, da se nabrusijo. Dokončno je snel podobici angelov iznad moje otroške postelje. Nikoli mi ta angel ne bo stopil prede oči. Ne bo se utelesil. Izginil bo v knjigah. Postal bo zgodba …« Dodam: ko bodo izginile knjige, bo ostal v oblakih. Na koncu babica iz zgodbe o trpljenju pravi: »Samo potrpeti je treba in ne opustiti upanja … in z roko pokaže, naj bom tiho … Tiše, reče, drugače se nič ne sliši …« In sam v misli dodam: smo/so res vse pozabili o preteklosti? Pozabili nauke in svarila modrih mož … Trubarja … Bučarja … še …? Ali res nič ne veljajo? Ali legalno voljeni predstavniki nimajo svojega uma, svoje vesti, na kar so prisegli? Da odločijo tudi o na videz nepomembnih, pa vendar temeljnih vprašanji mednarodnopravne varnosti svoje države. Š zlasti da potrdijo svoje legitimitete z odločanjem o vprašanjih miru in vojne, o človekovih pravicah, o izbrisanih … Pa o mednarodnopravni utemeljitvi državnih meja, pravnem varovanju pravic Slovencev na njihovih domovih v Avstriji?
Tako se pač v meni v mojem času prepletajo te zaznave. Ali so zaznave pomembne in povezave prave? Ali se kot narod in država, majhna družbena celota znotraj skupnosti evropskih narodov, moramo le prirejati, prilagajati, podrejati? Upoštevati presoje drugih? Prav je, da se sami v sebi in do sveta opredeljujemo iz lastne izkušenj in zgodovine, ob lastnih hotenjih, braneč suverenost vrednote svobode.
