Krsto Janeza Pavla II. so sicer že umaknili iz kripte, jutri pa jo bodo prenesli pred glavni oltar bazilike svetega Petra, kjer bo ostala odprta do konca beatifikacijskega postopka. V ponedeljek pa jo bodo prenesli na novo mesto v stranski kapeli, na mesto, ki je blizu Michelangelove Piete. Med izbranimi, ki bodo ob papežu ostali do odprtja bazilike, je kardinal Stanislaw Dziwisz, ki je bil njegov osebni tajnik skozi vse obdobje, in red poljskih nun, ki so za njegovo rimsko domovanje skrbele vse od njegove izvolitve leta 1978 naprej.
Beatifikacija in preostala pot do svetništva
Janez Pavel II. je do beatifikacije prišel v rekordnem času. Umrl je aprila 2005, po cerkvenih pravilih pa prej kot v petih letih od smrti postopka beatifikacije sploh ni mogoče izvesti. Pogoj za beatifikacijo je, da postulator - oseba, ki je izbrana za preučevanje pokojnikovega življenja - dokaže čudež. Po navadi se kot čudež upošteva ozdravitev katere od sicer neozdravljivih bolezni, do katere pa naj bi pripeljala papeževa molitev. V primeru Janeza Pavla II. so za čudež označili ozdravitev francoske nune Marie Simon-Pierre Normand, ki je obolela za Parkinsonovo boleznijo in je dva meseca po papeževi smrti po poročanju redovnic okrevala.
Od beatifikacije do proglasitve za svetnika je potreben še postopek kanonizacije. Za postopek kanonizacije pa je ob danem potreben še en čudež, ki naj bi se zgodil kot posledica intervencij, ki jih je papež storil za časa življenja.
Kljub prazniku velikega števila vernikov pa med katoliki ostajata tudi dve skupini, ki beatifikaciji in nadaljnjemu postopku razglasitve Janeza Pavla II. za svetnika nasprotujeta. Gre za liberalnejše predstavnike cerkve, ki ga kritizirajo, ker je zoper zagovornike pomoči revnim v južnoameriških državah nastopil ostro, in za ultrakonservativce, ki mu očitajo, da je bil preveč odprt do drugih religij in do posameznih kulturnih vplivov z območij, ki jih je obiskal.
