Ali je dve leti in pet mesecev star otrok upravičen do odškodnine zaradi poškodbe, ki jo je v okviru organiziranega varstva v vrtcu utrpel med plezanjem po letveniku? S tem vprašanjem se je ukvarjalo sodišče v primeru tožbe, s katero so starši od vrtca terjali slabih 20.000 evrov odškodnine zaradi zloma stegnenice in zvina gležnja.
Po njihovem mnenju za tako majhnega otroka letvenik ni primeren rekvizit za samostojno plezanje, torej ga mora otrok uporabljati pod neposrednim nadzorom odrasle osebe. V tem primeru naj ne bi bilo tako: kake pol metra stran je sicer stala vzgojiteljica, ki pa je hkrati spremljala tudi otroke, ki so izvajali vaje na poligonu. Pomočnica vzgojiteljice je bila medtem zaposlena s previjanjem nekaterih otrok. Vzgojiteljica bi morala otroka skrbneje spremljati, ga po potrebi prijeti in preprečiti padec ali zdrs, so zapisali v tožbi.
Letvenik ni »nevarna stvar«
Sodišče je v pravdi moralo razčistiti dve glavni vprašanji. Najprej vprašanje o objektivni odgovornosti, torej ali je letvenik tako imenovana nevarna stvar in ali plezanje po njem spada med nevarne dejavnosti. Ter o krivdni, subjektivni odgovornosti vrtca v konkretnem primeru. Na prvo vprašanje je odgovorilo nikalno. Letvenik sam po sebi ni nevaren, prav tako ne plezanje – ko se izvaja na običajen način, je mogoče z ustreznim nadzorom in osebnim varovanjem vzgojitelja, spoštovanjem navodil ter namestitvijo ustreznih blazin preprečiti padec, zdrs, neroden seskok in podobno, kar bi lahko pripeljalo do poškodbe.
Tudi krivdne odgovornosti na strani vrtca ni našlo. Prvič, ugotovilo je, da pravilnik o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje ni bil kršen. Ta določa, da morata biti sočasno prisotna vzgojitelj in pomočnik vzgojitelja v dnevnem programu v oddelku prvega starostnega obdobja vsaj šest ur dnevno. In drugič, vzgojiteljica je nadzor nad izvajanjem gibalno-plezalnih vaj izvajala ustrezno.
Poškodbe ni mogla preprečiti
V sodbi je opozorilo na mnenje sodne izvedenke, da je plezanje po letveniku primerna gibalna dejavnost za dveinpolletnega otroka in tudi del kurikula. Letvenik je bil neoporečen, zaščiten z nedrsečimi blazinami, prisotna je bila odrasla oseba, ki je nadzorovala gibanje. Vzgojiteljica je stala pol metra stran; po mnenju izvedenke ni potrebno, da bi stala čisto zraven in držala otroka pod ritko oziroma roke ob njem v pripravljenosti, da bi ga ujela. Torej ni šlo za dejavnost, ki bi terjala takšno pozornost odrasle osebe, da ta ne bi zmogla spremljati še drugih otrok, so ocenili sodniki.
Poškodba se je zgodila pri sestopu oziroma seskoku otroka z druge prečke oziroma z višine 19 centimetrov. Do zvina leve noge in zloma stegnenice je prišlo, ko je imel levo stopalo že fiksirano na podlago (blazino). Sta pa obe poškodbi nastali istočasno in vzgojiteljica pri takem poteku dogodkov ni mogla narediti ničesar, da bi to preprečila. Tudi če bi ga ujela, preden je padel na blazino, bi do zloma prišlo; zgodil se je že, ko je nerodno sestopil na blazino, in ne šele ob padcu, je ugotovil izvedenec travmatolog. Sodišče je opozorilo tudi na vzgojiteljičino izpoved, da je pred poškodbo večkrat varno splezal gor in dol po letveniku in ni mogla pričakovati, da se bo zgodilo kaj takega. Poleg tega je izvedenka navedla, da je varovanje pri plezanju namenjeno preprečitvi padca vznak, zdrsu pa blazine. In ravno pri sestopu na blazino oziroma dotiku otroka z blazino je prišlo do poškodbe.
Tožnik se je na takšno odločitev pritožil na višje sodišče, a ga je zavrnilo. Enako se je na predlog za dopustitev revizije odzvalo vrhovno sodišče.
