Ameriški predsednik Donald Trump med komentiranjem vojne v Ukrajini rad reče, da se Združenih držav ne tiče toliko kot Evrope, ker imajo levo in desno prelep velik ocean, ki jih varuje. Vendar tudi ta ni nepremostljiv, posebej ne po zraku. To pa bi ameriški predsednik rad spremenil. Januarja je podpisal predsedniški ukaz o vzpostavitvi protiraketnega ščita, ki bi Združene države varoval pred »najbolj katastrofalno grožnjo napada z balističnimi, hipersoničnimi in vodenimi raketami«, kot je zapisal. V torek je storil korak naprej in v Ovalni pisarni projekt predstavil bolj konkretno. Napovedal je, da se bo sistem imenoval zlata kupola, da bo stal 175 milijard dolarjev in da bo vzpostavljen in delujoč do konca njegovega mandata januarja 2029. Za vse to bo skrbel general ameriških vesoljskih sil Michael Guetlein. Zanimanje za sodelovanje je že pokazala Kanada in o tem tečejo pogovori, so potrdili tudi v Ottawi.
Zgledovanje po Izraelu
Na papirju je ideja takšna, da bodo v vesolje poslali satelite z infrardečimi in drugimi senzorji ter prestrezne sisteme. Skupaj s tehnologijo na tleh bo sistem zaznal izstrelitev sovražne rakete kjer koli na Zemlji, nadnjo poslal prestrezno raketo in jo uničil. »Sistem bi bil zmožen prestreči raketo, izstreljeno na drugem koncu sveta ali iz vesolja,« pravi Trump, ki je takšen projekt Američanom obljubljal med predvolilno kampanjo.
Kot je razvidno iz januarskega predsedniškega ukaza, bi Trumpova zlata kupola med drugim vsebovala satelite s senzorji in prestrezne rakete v vesolju, zasilni sistem sestrelitve rakete tik pred eksplozijo, če prvotni odpove, zaščito pred raketami krajšega dosega, sistem za stalno spremljanje potencialnih tarč, zmogljivosti za uničenje sovražne rakete še pred izstrelitvijo ali v fazi pospeška ter zmogljivosti za uničenje najsodobnejših sovražnih raket na druge načine, ne s trkom, denimo z elektromagnetnim delovanjem. Pentagon že nekaj časa opozarja, da imata Kitajska in Rusija zdaj tako sodobne rakete (zlasti Moskva to pogosto poudarja), da so potrebni novi obrambni sistemi. Lani je Pentagon zatrdil, da Rusija razvija vesoljsko jedrsko orožje, ki bi lahko onesposobilo satelite.
Trump se je zgledoval po sistemu železna kupola, ki ga za zaščito pred raketami kratkega dosega, topniškimi granatami in droni zelo učinkovito uporablja Izrael, razvil pa ga je ob izdatnem financiranju ZDA. Ameriški sistem bi bil sicer bistveno zahtevnejši in bolj zapleten. Izraelski ni nameščen v vesolju in ni namenjen varovanju pred raketami daljšega dosega, deluje pa na omejenem območju. Pri zlati kupoli pa bi se, po javnih podatkih, sploh prvič zgodilo, da bi ZDA v vesolje poslale orožje.
Od Reagana do Busha in Trumpa
Ideja protiraketnega ščita ni nova. Prve v ZDA segajo že v 50. leta (program Nike Zeus), najbolj znana pa je bila strateška obrambna pobuda Ronalda Reagana leta 1983, bolj znana kot vojna zvezd. Ideja je bila, da bi ZDA uničevale sovjetske medcelinske rakete z laserji in drugimi v vesolju nameščenimi komponentami. Sistem ni nikoli zaživel, bil je božjastno drag in je vseboval še danes nedosegljivo tehnologijo. Bushev naslednik George H. W. Bush se mu je odrekel, njegov sin pa je v začetku tisočletja predlagal vzpostavitev protiraketnega ščita in v ta namen Združene države umaknil iz pogodbe o protibalističnih izstrelkih ABM. Bushev sistem je bil tudi zaradi konca hladne vojne manj ambiciozen, namenjen naj bi bil sestrelitvi posameznih raket »odpadniških držav«, kamor so prištevali Iran ali Severno Korejo. Sistem je z leti tudi zaživel in se zlil tudi z zvezo Nato, oporišča so v Romuniji in na Poljskem, v Španiji (mornariška komponenta) in Turčiji (radar za zgodnje opozarjanje).
Nekoliko podobno kot pri vojni zvezd je tudi okoli zlate kupole kar nekaj vprašanj in dilem. Ena je kot vedno cena. Trumpova napoved, da bo stal 175 milijard dolarjev, je malo verjetna. Stroški takšnih projektov so običajno nekajkrat višji od napovedi, kongresni urad za proračun denimo ocenjuje, da bi samo vesoljski del sistema stal 542 milijard dolarjev v naslednjih dvajsetih letih. Potem je tu vprašanje izvedljivosti, čeprav je tehnologija od časov Reagana silno napredovala, izstreljevanje satelitov v vesolje je stvar vsakdana in skoraj logično je, da bo pri projektu eden glavnih Elon Musk. Časovnica manj kot štirih let je sploh ambiciozna. Kot je za britanski The Independent dejal Michael O'Hanlon iz mislišča Brookings Institution, pa je kočljivo tudi to, da bi takšen ambiciozen sistem spodbudil sovražnike k večanju napadalnih zmogljivosti, kar bi zahtevalo tudi vse bolj zmogljivo zlato kupolo in sprožilo verižno tekmovanje.
