Leta 2020 smo v uredništvu Nedeljskega dnevnika Zuanello obiskali pod Matajurjem, kjer je živel in maševal. Čeprav je bil že nekaj časa v pokoju, je še vedno skrbel za štiri fare. »Sem najmlajši beneškoslovenski duhovnik, za mano ni nobenega, nobene perspektive,« je dejal ob našem obisku.
Čedermadstvo ima v Benečiji dolgo zgodovino. Kot je pripovedoval Božo Zuanella, so se najtežji časi za Slovence v Benečiji začeli po drugi svetovni vojni. Povzročil jih je strah pred komunizmom, hladna vojna med dvema različnima političnima sistemoma, vse skupaj je vodilo v asimilacijo Slovencev. Pritiske je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja občutil tudi Zuanella sam, saj je vseskozi pisal za časopisa Dom in Novi Matajur, objavil je knjigo Mračna leta Benečije, v kateri je opisal tudi delovanje tajne organizacije Gladio in nacionalistično italijansko politiko v Nadiških dolinah. Sodeloval je s slovenskimi društvi in veliko raziskoval.
»Štirje iz Benečije smo bili leta 1965 posvečeni za duhovnike, trije smo se morali zagovarjati pred sodiščem zaradi uporabe in učenja slovenščine ali svojega zavednega delovanja. Ko sem objavljal v časopisu Dom zgodovino Beneških Slovencev, so šli hudi nacionalisti celo do škofa, naj me ukinejo, pa je škof rekel, da Dom ni škofovski list,« je obujal spomine. Proti njemu se je proces na sodišču vlekel kar nekaj let, na koncu je bil oproščen.
Leta 2021 je skupaj z dirigentom Patrickom Quaggiatom prejel priznanje, ki ga ob slovenskem kulturnem prazniku podeljujeta krovni organizaciji Slovencev v Italiji Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij. Javno sta se mu zahvalili za neprecenljivo pastoralno, kulturno, raziskovalno in publicistično delo.
