Drugega novembra 2020 je Dunaj za devet minut postal prizorišče groze. Tik pred novim zaprtjem zaradi pandemije je oboroženi napadalec v središču mesta streljal na mimoidoče, dokler ga ni ustavila policija. Izkazalo se je, da bi tragedijo lahko preprečili.
Kujtim F. je bil že dolgo znan avstrijskim oblastem kot radikaliziran islamist, ki se je udeleževal programa deradikalizacije. Slovaki so Avstrijcem celo sporočili, da je skušal kupiti strelivo za avtomatsko orožje, a informacija ni bila upoštevana. Tudi center za deradikalizacijo Derad, ki je z mladeničem sodeloval, je v svojih poročilih opozarjal pravosodje in policijo na njegovo nevarnost.
A naraščajoče radikalizacije Kujtima F., kot povzema soustanovitelj organizacije Moussa Al Diaw v svoji novi knjigi Die Radikalisierten, »niso vzeli dovolj resno ali pa niso razumeli njenega obsega«. Po Diawovem mnenju ta ugotovitev »znova in znova velja tudi za generacijo džihadistov po Kujtimu F.«.
Politični manever namesto analize
Namesto poglobljene preiskave sistemskih napak je politika skušala pokazati odločnost. Teden po napadu so oblasti izvedle obsežno racijo proti domnevnim pripadnikom Muslimanske bratovščine in Hamasa – tako imenovano operacijo Luxor. Takratni notranji minister Karl Nehammer jo je označil za »odločen udarec proti političnemu islamu«, a se je pozneje izkazala za pravni in politični polom.
Napad je pomenil prelomnico, bil je prvi islamistični teroristični napad v Avstriji. Dogodil se je v času, ko se je zdelo, da je Islamska država po izgubi ozemlja v Siriji in Iraku poražena. Toda ideologija se je zgolj umaknila v virtualni prostor. Še vedno je navdihovala razočarane in odtujene mlade v Evropi, med njimi tudi nekatere begunce iz Sirije in Afganistana.
Nova generacija: fascinacija nad nasiljem
Današnji džihadisti se razlikujejo od svojih predhodnikov. Ne gradijo več teološko utemeljenih celic, temveč se radikalizirajo na spletu – prek tiktoka, telegrama, discorda ali igričarskih klepetalnic. Ideologija jim pomeni malo; privlači jih občutek moči, ki ga daje nasilje. Proces radikalizacije je hiter, pogosto povezan z občutki osamljenosti, frustracijami ali psihičnimi težavami. Brutalne podobe vojne v Gazi in drugod pa delujejo kot gorivo, ki ga skrajneži izrabljajo za propagando proti »zahodnemu sovražniku«.
V teh krogih je napadalec z Dunaja postal idol. Njegove fotografije, na katerih s prekrižanimi rokami drži orožje, mladi posnemajo do potankosti. Eden takih posnemovalcev je bil 20-letni Beran A., ki je leta 2024 načrtoval napad na koncert Taylor Swift v dunajskem Praterju. Drugi, komaj 15-letni deček turških korenin, je v videu ponavljal Kujtimov nagovor ob prisegi Islamski državi in načrtoval kopijo dunajskega pokola. Oba so pravočasno aretirali, a simbolna moč napadalca očitno ostaja.
Današnja generacija džihadistov je izjemno mlada, pogosto deluje samostojno, brez stikov z resničnimi mrežami, zato jih varnostne službe le stežka zaznajo. Februarja je v Beljaku sirski prosilec za azil ubil mladega moškega, kljub temu da nikoli ni bil v evidencah organov pregona.
Zamujena lekcija
Avstrija po napadu ni ustanovila parlamentarnega preiskovalnega odbora, kot so storile druge države po podobnih tragedijah. Vlada je imenovala le strokovno komisijo pod vodstvom kazenskopravne strokovnjakinje Ingeborg Zerbes, ki je izpostavila hude pomanjkljivosti v delovanju varnostnih organov. A brez politične volje za spremembe so njene ugotovitve ostale brez pravega odmeva.
Pet let po napadu je jasno, ugotavljajo novinarji avstrijskega časopisa, da džihadizem ni izginil, temveč se je preoblikoval. Ideološki fanatizem se je spremenil v spletno fascinacijo nad nasiljem, v kateri osamljeni in jezni mladi iščejo identiteto v podobi napadalca, ki je svoj obup preobrazil v smrtonosen napad.
