Italija je ena izmed članic Nata z najnižjo vojaško porabo – lani je za obrambo namenila le 1,49 odstotka bruto domačega proizvoda. Zaradi tega bo novi cilj, pet odstotkov BDP do leta 2035, za Rim velik izziv.
Vlada premierke Giorgie Meloni si močno prizadeva uresničiti sanje o mostu čez Mesinsko ožino. Ta projekt, o katerem so sanjali že stari Rimljani, je bil velik cilj nekdanjega večkratnega predsednika italijanske vlade Silvia Berlusconija.
Vlada že opredelila most za nujnega
Aprila je italijanska vlada sprejela dokument, v katerem je razglasila, da je treba most zgraditi iz »nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa«. Poleg civilne uporabe ima »most čez Mesinsko ožino tudi strateški pomen za nacionalno in mednarodno varnost, saj bo olajšal premikanje italijanskih oboroženih sil in zaveznikov iz zveze Nato,« dodajajo v dokumentu.
Ta pripravlja podlago, da bi Italija lahko uvrstila most med projekte, ključne za nacionalno varnost, kjer bi se stroški šteli med obrambne izdatke.
Kot poroča bruseljski Politico.eu, vlada še ni sprejela formalne odločitve o uvrstitvi mostu med širše definirane obrambne izdatke. Poteza bi vladi pomenila udarec v treh smereh hkrati: država bi lažje financirala izgradnjo mostu, ki je že desetletja projekt italijanske desnice, in to brez kršenja finančnih pravil EU; gradnja bi bila močan gospodarski spodbujevalnik v dveh najrevnejših italijanskih regijah; Rim pa bi lahko povečal svoj izkaz obrambnih izdatkov, ki ga zahteva Nato – in to na način, ki ne bi naletel na odpor javnosti, ki večinoma nasprotuje povečanju vojaških izdatkov.
Zunanji minister Antonio Tajani in minister za infrastrukturo Matteo Salvini, podpredsednika vlade Melonijeve, poudarjata, da ima most strateško vrednost za Nato in ne zgolj gospodarsko vlogo – to je aprila poudarilo tudi vladno poročilo.
Na italijanskem ministrstvu za finance menijo, da bi označitev mostu kot vojaškega projekta pomagala vladi premagati nekatere gospodarske in tehnične ovire, ki so v preteklosti preprečile njegovo gradnjo. Nova oznaka bi po njihovem mnenju »preglasila birokratske ovire in spore z lokalnimi oblastmi, ki bi lahko izpodbijale vlado na sodišču, češ da bo most nesorazmerno poškodoval njihovo zemljo.«
Tri desetletja dolgo navdušenje italijanske desnice
O mostu na Sicilijo so sanjali že Rimljani, zanj se je zanimal tudi Karel Veliki. Italijanski voditelji pa so se s projektom resneje začeli ukvarjati v začetku 20. stoletja.
Podrobnejši načrti za gradnjo mostu segajo v čas prve Berlusconijeve vlade sredi devetdesetih let. Levosredinska vlada Romana Prodija je nato projekt ustavila. Vrnitev Berlusconija na oblast je pomenila tudi oživitev projekta. Leta 2006 je bil že oblikovan konzorcij gradbenih podjetij, ki bi most zgradila, a je parlament projekt ponovno zavrnil. Po še eni Berlusconijevi zmagi je projekt znova stekel, leta 2009 so se začela prva pripravljalna dela za železniške povezave proti lokaciji mostu. Tudi ta faza je bila prekinjena – tokrat zaradi gospodarske krize.
Opozicijske stranke se ne strinjajo niti s potrebo po gradnji mostu niti z njegovo morebitno klasifikacijo kot vojaški izdatek.
Eden od stalnih očitkov projektu je, da bi povezal dve najrevnejši italijanski regiji, od katerih nobena nima učinkovitega prometnega sistema. Mnogi menijo, da bi bilo nujnejše vlaganje v lokalne ceste in železnice.
