Pred 117 leti je silovita eksplozija nad Sibirijo opomnila človeka na ranljivost našega planeta. Danes, v dobi napredne tehnologije, pa poteka prava globalna, skoraj nevidna bitka s časom za preprečitev ponovitve takšnega scenarija.
Bilo je jutro. Na koledarju je bilo zapisano 30. junij 1908. Takrat se je nad oddaljeno sibirsko regijo Tunguska na nebu prikazala ognjena krogla. Sledila je eksplozija z močjo, ki je večkrat presegla moč atomske bombe v Hirošimi; brez kraterja, saj je predmet, domnevno 80-metrski asteroid ali komet, razpadel visoko v atmosferi. Kljub temu je udarni val na območju, velikem 2000 kvadratnih kilometrov, polomil in podrl več kot 80 milijonov dreves. Če bi se tak dogodek zgodil samo nekaj ur kasneje, bi zaradi rotacije Zemlje lahko z zemljevida izbrisal katero od evropskih prestolnic.
Danes, na mednarodni dan asteroidov, ta zgodovinski dogodek služi kot mračen opomin in hkrati kot spodbuda za eno najpomembnejših, vendar najmanj opaženih znanstvenih prizadevanj našega časa: lov na potencialno nevarne bližnjezemeljske objekte.
Resnična nevarnost
Nevarnost iz vesolja je resnična in ne pripada zgolj domeni znanstvene fantastike. Leta 2013 je svet znova zadržal dih, ko je nad ruskim mestom Čeljabinsk vstopil v atmosfero precej manjši, približno 20-metrski asteroid. Kljub razmeroma majhni velikosti je udarni val poškodoval na tisoče stavb in poškodoval več kot 1500 ljudi, večinoma zaradi razbitega stekla. Dogodek je razkril kritično ranljivost: asteroid je priletel iz smeri Sonca, zaradi česar ga zemeljski teleskopi niso mogli pravočasno opaziti.
Da bi preprečili takšna presenečenja, astronomi po vsem svetu s pomočjo zmogljivih teleskopov sistematično pregledujejo nočno nebo. Največji izziv so prav tisti asteroidi, ki se skrivajo v sončnem blesku.
Veliko upanja polagajo v nov observatorij v Čilu. Opremljen je z največjo digitalno kamero na svetu in bo torej ta tehnološki čudež sposoben v nekaj nočeh posneti celotno vidno nebo in tako katalogizirati na tisoče doslej neznanih asteroidov. Njegova natančnost bo omogočila izračun njihovih tirnic za desetletja vnaprej.
Nevarnost asteroida pa je odvisna od dveh ključnih dejavnikov: njegove velikosti in sestave. Predmet do premera 40 metrov večinoma neškodljivo zgorijo v atmosferi. Asteroidi v razponu od 40 do 140 metrov lahko povzročijo resno škodo na nekem območju (dogodek v Tunguski sodi v to kategorijo). Predmeti med 140 metri in enim kilometrom medtem veljajo za izjemno nevarne, saj bi njihov trk lahko imel posledice na ravni celin.
Globalna katastrofa
Trk asteroida s premerom, večjim od enega kilometra, bi sprožil globalno katastrofo, podobno tisti, ki je pred 66 milijoni let pripomogla k izumrtju dinozavrov. Takšni dogodki so sicer izjemno redki in se zgodijo v povprečju enkrat na 100 milijonov let.
Človeštvo ne ostaja zgolj pri pasivnem opazovanju. Vesoljske agencije, kot sta ameriška NASA in evropska ESA, razvijajo aktivne metode za obrambo pred vesoljskimi nevarnostmi. Leta 2022 je misija DART (Double Asteroid Redirection Test) dosegla zgodovinski mejnik: vesoljsko plovilo se je namerno zaletelo v majhen asteroid Dimorfos in uspešno spremenilo njegovo tirnico. To je bil prvi poskus v zgodovini, s katerim je človeštvo dokazalo, da lahko spremeni pot nebesnega telesa.
Trenutno je proti istemu asteroidnemu sistemu na poti še evropska sonda Hera, ki bo podrobno preučila posledice trka. Znanstveniki želijo razumeti, kako se je material odzval na udarec in kako učinkovita je bila metoda kinetičnega trka.
Cilj sicer ni uničenje asteroidov, ker bi to lahko ustvarilo oblak manjših, vendar še vedno nevarnih kosov, ki bi zadeli Zemljo na več mestih. Gre torej predvsem za preusmeritev nevarnosti. Z dovolj zgodnjim opozorilom lahko že majhen potisk spremeni tirnico asteroida do te mere, da zgreši naš planet.
