Priseljevanje in priseljenci, od zakonitih do nezakonitih, od ekonomskih do azilantskih, so že desetletja vroča, razdvajajoča tema britanske politike, ki razdvaja tudi ljudi. Zmago zagovornikom brexita so na referendumu prinesle tudi trditve, da lahko priseljevanje zajezita samo odhod iz EU in vrnitev nadzora nad britanskimi mejami. Toda po odhodu iz EU januarja 2020 je v Veliko Britanijo iz leta v leto prihajalo še več priseljencev. V referendumskem letu 2016 so jih našteli 322.000, potem se je njihovo število zmanjševalo do dejanskega brexita leta 2020, ko jih je bilo vsega 35.000, po odhodu Britanije iz EU pa je število priseljencev, predvsem iz neevropskih držav, začelo hitro naraščati, saj so delodajalci morali nadomesti državljane EU, ki so zapustili Otok. Rekordno število jih je prišlo leta 2022, 965.000, od tega 845.000 iz neevropskih držav.
Po najnovejših dvanajstmesečnih podatkih se je število priseljencev do junija 2024 na letni ravni znižalo na 728.000. Pod štirinajstletno vladavino konservativcev, ki so stalno obljubljali znižanje priseljevanja, se je njihovo število skoraj poosmerilo. Tudi laburisti, ki so prišli na oblast julija lani, so od prvega dne obljubljali, da bodo priseljevanje zajezili. Premier Keir Starmer je te dni končno sporočil, kako naj bi to storili.
Presenetil z izborom besed, ne z ukrepi
Pri tem je več kot presenetil. Ne z izborom ukrepov, ampak z izborom besed, s katerimi jih je upravičeval. »Z novo strategijo nadzora nad priseljevanjem bomo končno obnovili nadzor nad mejami in končali umazano poglavje v naši politiki, ekonomiji in državi,« je rekel. Najbolj odmevajo njegove naslednje besede: »Države so odvisne od pravil. V tako raznoliki državi, kot je naša, in to praznujem, postajajo pravila še pomembnejša. Brez njih tvegamo, da postanemo otok tujcev, ne pa narod, ki skupaj hodi naprej.« Zaradi govora o otoku tujcev je požel srdito kritiko na levem krilu laburistov, ki mu pripisuje celo posnemanje besednjaka nekdanjega rasističnega britanskega politika Enocha Powella in njegovega razvpitega govora iz leta 1968, ki je postal znan kot govor o rekah krvi. Powell je takrat rekel, da se bodo v bodoči multikulturni Britaniji beli prebivalci počutili kot tujci v svoji državi. »Ko se oziram naprej, sem zelo zaskrbljen. Kot bi bil Rimljan, se mi zdi, da vidim reko Tibero, ki se peni zaradi veliko krvi,« je Powell dejal v govoru, ki ga je Times takrat ocenil kot zlo. »Resen britanski politik je prvič v naši povojni zgodovini pozval k rasnemu sovraštvu na tak način,« so zapisali takrat.
Strogi govor o strogi politiki
Na Downing streetu 10 trdijo, da je bila podobnost govorov povsem naključna in da je imel Starmer strog govor o strogi politiki, ki je potrebna za reševanje težkih problemov. Starmer je tudi dejal: »Ko ljudje prihajajo v našo državo, bi se morali zavezati, da se bodo vključili in se naučili našega jezika. Naš sistem bi moral aktivno ločiti tiste, ki to naredijo, in tiste, ki ne.« Premierjevi kritiki trdijo, da poskuša s strogimi spremembami v priseljeniški politiki, s katero naj bi do leta 2029 letno število priseljencev znižali na 300.000, zajeziti predvsem vse večjo priljubljenost desničarske protipriseljeniške evrofobne stranke Reformirajmo Združeno kraljestvo, ki je prepričljivo zmagala na nedavnih delnih lokalnih volitvah v Angliji in razglaša svojega vodjo Nigela Faragea za bodočega premierja.
Kakšne vsebinske spremembe je torej napovedal Starmer? Glavne so te, da potencialni priseljenci ne bodo več dobrodošli, če ne bodo kvalificirani, imeti bodo morali najmanj srednješolsko izobrazbo, govoriti angleško in opraviti test (velja tudi za njihove otroke), za stalno prebivališče v Veliki Britaniji pa bodo lahko zaprosili šele po desetih, ne pa po petih letih po prihodu, kot velja zdaj. Izvajanje vsega tega bo po Starmerju strožje kot kadar koli prej. »Morda največja sprememba v novi strategiji je, da bomo končno res spoštovali to, kar obnovitev nadzora (nad priseljevanjem) pomeni, in začeli odločati o tem, kdo lahko pride sem, da bo priseljevanje v našem nacionalnem interesu,« je Starmer poudaril nekaj, kar bi prej pričakovali od Faragea.
