Napetosti med Indijo in Pakistanom so po aprilskem terorističnem napadu na indijske turiste v indijskem delu Kašmirja dosegle vrelišče. V nočnih zračnih napadih indijske vojske na cilje v Pakistanu in v pakistanskem delu Kašmirja sta se regionalni jedrski sili znašli na pragu vojne. Vlada v Islamabadu napad indijskih lovskih letal v noči na sredo na devet ciljev v Pakistanu in v pakistanskem delu Kašmirja označuje za vojna dejanja, čeprav ni bil zadet noben državni vojaški cilj, kar v Indiji še posebej poudarjajo.
Ob številnih pozivih k umiritvi razmer pa vse kaže na stopnjevanje napetosti. Od dozdajšnjih štirih vojn med Indijo in Pakistanom so se tri dogajale zaradi Kašmirja (njegova površina je nekoliko večja od Slovenije), ki si ga delno lastijo Indija, Pakistan in Kitajska. Pakistanski premier Šehbaz Šarif je po dnevu izrednih zasedanj vlad na obeh straneh naročil vojski, naj »maščuje izgubo nedolžnih pakistanskih življenj«. Evropska unija si po zagotovilih visoke zunanjepolitične predstavnice Kaje Kallas prizadeva za diplomatsko posredovanje in zmanjšanje napetosti.
New Delhi: Tarče skrbno izbrane
V indijski vladi so vztrajali, da so bile tarče njihovih napadov skrbno izbrane. Cilj je bila »teroristična infrastruktura« v Pakistanu in regiji Kašmir, kjer so po mnenju uradnega New Delhija načrtovali teroristične napade na Indijo, tudi nedavnega v indijskem delu Kašmirja v Pahalgamu, v katerem je bilo ubitih 26 hindujskih turistov. Vse rakete na cilje naj bi indijski lovci izstrelili iz svojega zračnega prostora. Pakistanska vojska naj bi v povračilo topniško obstreljevala indijski del Kašmirja ter sestrelila pet indijskih bojnih letal in dva brezpilotna letalnika. Tudi ti povračilni napadi, ki še niso potrjeni, naj bi se zgodili iz pakistanskega zračnega prostora. Takšno ravnanje obeh vojsk kaže na določeno zadržanost, saj očitno ni bilo kršitev zračnega prostora.
»To je konvencionalno vojskovanje in tisti, ki so nekoč govorili, da je Indija pri tem pustila Pakistan daleč za seboj, zdaj vedo, kdo smo mi, pa naj gre za jedrsko ali konvencionalno vojskovanje. Naši sovražniki sinoči niso mogli spati, naši prijatelji pa so spoznali, da se lahko obrnejo na Pakistan po pomoč, kadar koli se znajdejo v težkih trenutkih,« je po noči stopnjevanja napetosti dejal Šarif. Njegove besede so kljub grožnjam s povračilnimi ukrepi zvenele kot poskus umirjanja žoge. Tudi v Indiji so bili po valu napadov zadovoljni z dosežki operacije Sindoor.
Napadli cilje dveh skupin
Indija naj bi napadla šest terorističnih oporišč, kjer so urili napadalce in samomorilce tudi že prejšnjih napadov na indijskih tleh. Pakistan vsakršno vpletenost zanika. Indijska vojska je največ napadov izvedla proti teroristično salafistični skupini Laškar-e-Taiba, ki je bila ustanovljena sredi 80. let prejšnjega stoletja, njen cilj pa je združiti Kašmir pod okriljem Pakistana. Njihovi cilji so sicer še širši. Želijo namreč zavzeti Indijo, nasprotujejo hinduizmu in judovstvu, v širši azijski regiji pa želijo ustanoviti kalifat.
Podobne cilje ima tudi na prelomu tisočletja ustanovljena skupina Džaiš-e-Mohamed, prav tako tarča indijskih napadov, ki naj bi jo pomagala na noge postaviti pakistanska obveščevalna služba ISI. Prek nje naj bi bila ISI dejavna v indijskem delu Kašmirja, ustanovila pa jo je tudi zato, da bi ustvarila protiutež vse močnejši skupini Laškar-e-Taiba.
Omenjeni skupini sta izvajali teroristične napade v zadnjih desetletjih, med njimi tudi odmevni napad na indijski parlament v New Delhiju (2001), bombni napad v New Delhiju (2005) in strelske teroristične napade na hotele v Mumbaju (2008). V ozadju zadnjega napada v indijskem delu Kašmirja naj bi sicer bila skupina Odporniška fronta (TRF), ki je izšla iz skupine Laškar-e-Taiba, njeni snovalci pa naj bi bili prav tako iz pakistanske obveščevalne službe ISI. Njen voditelj Šejk Sajjad Gul naj bi se skrival v Ravalpindiju, sedežu generalštaba pakistanske vojske.
V indijskih napadih zadeta oporišča so bila večinoma dobrih deset ali dvajset kilometrov od nadzorne črte v Kašmirju, torej de facto meje med Indijo in Pakistanom na tem območju, o katerem se ne morejo dogovoriti vse od prehoda indijske podceline izpod britanske nadvlade v samostojnost. Najgloblja tarča indijskih lovcev je bila oddaljena sto kilometrov od meje na pakistanskem ozemlju. Medtem ko so indijske oblasti podrobno naštevale, katera taborišča in cilje posameznih terorističnih skupin so zadeli, so v Pakistanu vztrajali, da je šlo za civilne objekte.
