Rubrika Vseveda Neda že več let informira in zabava bralce Nedeljskega. Objavljamo modrovanja in odgovore Nede (prave identitete ne razkrivamo), ki jih poišče tudi pri strokovnjakih, v literaturi in drugod. Dovoljena so vsa mogoča vprašanja, tudi komentarji ali mnenja. Pošljete jih lahko na neda@nedeljski.si.
***
Bralka Frančiška piše, da jo čedalje bolj motijo nevzgojeni otroci v trgovinah. Dolgo je odlašala, da bi o tem kaj napisala, saj bo kdo morda mislil, da ne mara otrok, čeprav je resnica povsem drugačna. »Izjemno rada imam otroke, vendar tega, kar se sedaj dogaja v trgovinah, enostavno ne razumem. Opažam, da starši otroke pripeljejo v trgovino tako, kot bi jih pripeljali na igrišče. Otroci jokajo, kričijo, vozijo nakupovalne vozičke in se z njimi zaletavajo v kupce, odpirajo embalažo in jemljejo ven igrače, nato pa jih vržejo nazaj na polico, in še bi lahko naštevala razne prizore, ki jih videvam. Ne vem, zakaj starši na neki način ne ukrotijo otrok ali pa jih ne vozijo s seboj v trgovino, če jih ne morejo obvladati. Podobno je tudi v lokalih, na avtobusih in tako dalje.«
Popolnoma vas razumem. Včasih res dobiš občutek, da se je trgovina spremenila v otroško igrišče, kjer vozički postanejo dirkalni avtomobili, police s sladkarijami pa bojno polje med »hočem to zdaj« in »ne, danes nič sladkega«. In medtem ko se vi trudite izbrati jogurt brez umetnih dodatkov, mimo vas švigne mali dirkač, ki ga žene višja sila – najverjetneje sladkor ali dolgčas.
Pa vendar … preden obupamo nad generacijo staršev, ki se na otroško razgrajanje (v najboljšem primeru) odzivajo z nemočnim nasmeškom, je prav, da si priznamo: starševstvo je malce podobno preživetju v divjini. Starši so pogosto že zjutraj obupani, do popoldneva neprespani, v trgovini pa samo še molijo, da preživijo brez javnega izpada – svojega ali otrokovega.
Seveda to ne pomeni, da je vse dovoljeno. Rinjenje vozičkov v ljudi, odpiranje zapakiranih igrač in orkestri joka v tretji vrsti pri zamrznjenih izdelkih niso del redne ponudbe. Starši imajo dolžnost, da otroke učijo, kako se v javnosti obnašati. A to učenje je dolgotrajen proces, včasih bolj podoben dresuri mladega tigra kot vzgoji malega človeka.
Čeprav se včasih zdi, da nekateri starši ignorirajo okolico, pogosto ni tako – le razvili so nekakšen preživetveni filter, ki jim omogoča, da ob otroškem tuljenju slišijo le še notranji glas: »Vzemi mleko, kruh, preživi.«
Če pa vas kdaj kdo z vozičkom res »povozi«, mu to kar pogumno povejte. Z mirnim tonom in kančkom prijaznosti se veliko doseže – več kot s hudovanjem, pa še bolj elegantno je.
Vsi si želimo prijetno nakupovanje, tako vi kot tudi tisti ubogi starš, ki si je drznil v trgovino z dvoletnikom brez vojske podpore. Morda se lahko vsi srečamo nekje na pol poti, vi z malo potrpljenja, oni pa z malo več vzgojnega poguma. In če vse drugo odpove – morda bo pomagala čelada. Za vsak primer.
