Prav lahko, da se bo kosal z množičnim posiljevalcem in morilcem Metodom Trobcem, če se bo dokazalo, da je več svojih žrtev tudi umoril. Potem ko je priznal umor 17-letne najstnice Antonie Bilić na Hrvaškem, ki jo je zadavil in vrgel v reko Krko v zaledju Šibenika, je zbudil spomine na izginotje 17-letne Ljubljančanke Doroteje Pasar. Njeni svojci so videli veliko podobnosti med primeroma dveh mladih in lepih deklet, ki sta štopali, ko so ju nazadnje videli.
Prav zato je sum padel na Paravinjo, ki je septembra 2007, ko je Pasarjeva izginila, živel in delal v Sloveniji. Dorotejini svojci upajo, da bo slovenska policija še enkrat resno obravnavala celoten primer. Usode pogrešanega dekleta namreč vse do danes niso pojasnili. Morda pa bodo vsaj ugotovili, kdo je odgovoren, da je zapustil Slovenijo, medtem ko je potekal postopek za njegovo izročitev Srbiji. V hrvaških medijih so se pojavila ugibanja, da bi Paravinja lahko vedel kaj več tudi o smrti 48-letne slovaške turistke Viere Malovikove, ki je prav tako izginila zatem, ko so je nazadnje videli z njim oktobra 2008. Njeno truplo so našli v morju pri otoku Murterju nekaj mesecev kasneje. Ker pa je bilo truplo že močno razpadlo, niso mogli ugotoviti vzrokov smrti.
Bilićevo intenzivno iščejo že od 7. junija letos. V začetku tedna so na pomoč prišli tudi slovenski vojaki, ki imajo specialno opremo za iskanje v vodi in pod plazovi. Zadnje dni jo iščejo predvsem v reki Krki in drugih rekah ter jezerih na širšem območju. Paravinja je namreč pokazal mesto, kjer naj bi truplo odvrgel v reko Krko.
Pred tem naj bi jo zadavil v svojemu tovornjaku, ker ga je spravila ob živce, kot je dejal policistom po prijetju v BiH prejšnjo nedeljo.
Paravinja ni edini, ki je s hrvaškim državljanstvom mirno živel na Hrvaškem, čeprav so ga iskale policije sosednjih držav. Na Hrvaškem je še pet oseb, ki jih Interpol išče zaradi spolnih zločinov, šesterico omenjajo v mednarodnih tiralicah zaradi ugrabitev, še več kot 30 oseb pa je na prostosti kljub umorom in drugim vrstam nasilja zunaj hrvaških meja. Skupaj je približno 300 oseb, ki jih hrvaško državljanstvo varuje pred mednarodnimi tiralicami zaradi različnih kaznivih dejanj, ki so jih storili v tujini, večinoma v BiH, Srbiji, Sloveniji in na Madžarskem. Na Hrvaškem namreč od leta 1998 ni več zakona, ki bi nalagal kriminalistični nadzor nad sumljivimi osebami.
Tako je "mala dežela za velike počitnice" idealno zavetišče za storilce kaznivih dejanj s hrvaškim državljanstvom, ker ni zakonske podlage, da bi Hrvaška izročala svoje državljane. Obstajajo dvostranske pogodbe, denimo s Srbijo, vendar gre v tem primeru zgolj za medsebojno izročanje osumljencev za vojne zločine ter zaradi korupcije in organiziranega kriminala. Če ne storijo podobnega kaznivega dejanja na Hrvaškem ali ne pride posebna zahteva iz druge države, se osumljenim, obtoženim ali celo obsojenim osebam, kot je Paravinja, ni treba bati hrvaške policije. V primeru Paravinje bi Srbija morala zahtevati od Hrvaške, naj spravijo posiljevalca za štiri leta in pol za zapahe, če ga že ne morejo izročiti Srbiji. Ker tega niso storili, so hrvaški policisti zgolj skomignili z rameni. Zdaj pa si pulijo lase, ker ne morejo najti Bilićeve. Lahko pa bi sami od Srbije zahtevali soglasje, da bi sprožili postopek proti Paravinji, če so že vedeli, kakšen je njegov policijski dosje. Ne nazadnje hrvaška policija lahko postopa tudi preventivno, če oceni, da nekdo predstavlja nevarnost za ljudi ali premoženje, kot so denimo storili, ko so v času obiska papeža Benedikta XVI. z zagrebških ulic odstranili vse na videz sumljive osebe. Za zločinska nagnjenja Paravinje pa so celo vedeli in niso ukrepali.
