Po predčasnem odhodu dosedanje predsednice Lidije Jerkič, ki se bo prihodnje leto upokojila, se za predsedniški stolček v največji slovenski sindikalni centrali potegujejo dolgoletni izvršni sekretar zveze Andrej Zorko, generalni sekretar Sindikata poklicnih gasilcev Slovenije David Švarc ter Dušan Kaplan, podpredsednik Sindikata kovinske in elektroindustrije (SKEI) Slovenije in sindikalist v novomeškem podjetju Revoz. Tisti, ki bo izvoljen, bo imenovan za dveletni mandat. Redni kongres ZSSS je predviden za leto 2027, ko bodo znova izbirali predsednika.
Zorko: Poslušati moramo ljudi
Andrej Zorko, izvršni sekretar ZSSS za sistemska vprašanja in socialni dialog, je že vrsto let v vodstvu ZSSS in eden glavnih pogajalcev sindikatov v okviru ekonomsko-socialnega sveta (ESS). Ob kandidaturi za predsednika je zapisal, da si bo prizadeval krepiti funkcijo najmočnejšega predstavnika in zagovornika pravic delavcev, brezposelnih, starejših in mladih.
Zorko se ne strinja z mnenjem, da zaupanje v sindikate v zadnjih letih upada. »Je pa res, da niha in da je odvisno od prepoznavnosti v javnosti. Treba bo bolje predstaviti naše dosežke, saj se javnost pogosto ne zaveda, da smo marsikaj slabega preprečili in dobrega dosegli,« pravi. Ne smejo pa zaspati. Tako kot se razvija družba, se mora po njegovem mnenju razvijati tudi sindikalizem. »Še naprej želimo biti aktivni deležnik pri oblikovanju politik v državi, dajati utemeljene predloge in se sklicevati na argumente. Predvsem pa moramo poslušati ljudi. Na tak način bomo povečali tudi članstvo.«
Prepričan je, da sindikati niso postali preveč popustljivi. »To, da smo za dialog, ne pomeni, da smo se odrekli klasičnim oblikam sindikalnega boja, protestom in stavkam. A treba se je zavedati, da je treba prej ali slej skleniti kompromis,« pojasnjuje Zorko.
Švarc: Številno članstvo ne zadostuje
David Švarc, generalni sekretar Sindikata poklicnih gasilcev Slovenije, se je v zadnjih letih uveljavil kot eden najprepoznavnejših in najglasnejših sindikalistov v Sloveniji. Nazadnje smo ga lahko opazili, ko je ministru za delo Luki Mescu očital, da je pokojninska reforma kriminal in katastrofa za delavstvo.
Kritičen pa ni le do vlade in delodajalcev, ampak tudi do delovanja sindikatov. »Moji pogledi in način dela so zelo drugačni od trenutnega vodstva ZSSS. Kritičen sem do zadržane pozicije vodstva zveze, da se vsa pomembna vprašanja, nazadnje glede pokojninske reforme, skušajo reševati izključno prek socialnega dialoga. Brez kakršnih koli poskusov, da bi se aktivirala sindikalna moč z odhodom na ulice. Zgrožen sem, ko sedanja predsednica pravi, da se s protesti nič ne doseže,« pravi Švarc in dodaja, da je prav ta pasivnost, ki je v zadnjih desetih letih zajela sindikate, vzrok za vse manjše članstvo in upadanje zaupanja v sindikate.
Švarc je prepričan, da zgolj številnost članstva in finančna stabilnost sindikatov ne moreta biti zagotovilo za moč in vpliv sindikatov. »V večinoma pasivnih pogajalskih procesih brez aktivne vloge sindikalnega članstva smo vse večkrat deležni le drobtinic, nemalokrat niti teh. Da bi pridobljene pravice uspešno branili in bili uspešni v bojih za boljši ekonomski položaj delavstva in upokojencev, za boljše delovne pogoje, za ustreznejši delovni čas, potrebujemo aktivno članstvo,« ugotavlja Švarc.
Kot pravi, mora vsak sindikalist verjeti v sindikalni boj. »Delavci morajo s svojim uporništvom politikom in kapitalu postati tak problem, da jih bodo ti prisiljeni slišati in upoštevati. To smo v Sindikatu poklicnih gasilcev Slovenije že večkrat dokazali,« pravi.
Kaplan: Nekateri funkcionarji predolgo zasedajo položaje
Med tremi kandidati za predsednika je najmanj poznan Dušan Kaplan. Je Novomeščan, po izobrazbi inženir strojništva, zaposlen v Revozu, ob tem pa že dvajset let vodi invalidsko organizacijo za pomoč osebam s posebnimi potrebami.
Tudi on je kritičen do sedanjega delovanja sindikatov. »Sindikati se v teh zelo turbulentnih časih žal ne znajo odzivati na spremembe v družbi, pa naj so to politične, generacijske, gospodarske.V zadnjih 20 letih smo prišli v fazo nekakšne otopelosti in v pogajanjih postali absolutno preveč popustljivi. Sem človek dialoga, a ko ta ni več mogoč, so potrebni drugi ukrepi. Opažam, da nekateri funkcionarji predolgo zasedajo položaje, zašli so v cono udobja in izgubili stik z bazo. Sam prihajam iz podjetja, iz delovnega okolja, kjer se vsak dan srečujem s težavami delavcev, zato vem, da je nujen nov, drugačen pristop, s katerim bi se morali predvsem približati mladim,« pojasnjuje Kaplan.
Po njegovem mnenju za upad članstva ni kriva neučinkovitost sindikatov, ampak menjava generacij. »Mladi imajo drugačne vrednote in vidijo trg dela povsem drugače. Zato jih moramo nekako vključiti v gibanje in jim dati več veljave,« pravi Kaplan.
