Na podlagi preliminarnih ocen je Sloveniji pred enim letom grozilo, da bi lahko imela zaradi previsokih emisij toplogrednih plinov nekajstomilijonske izdatke. Po zakonodaji Evropske unije mora tudi Slovenija med letoma 2021 in 2030 postopno zmanjševati izpuste toplogrednih plinov. Pri tem se ne upoštevajo le neposredne emisije iz prometa, industrije ali energetike, ampak tudi spremembe v količini ogljika, ki ga narava lahko veže ali sprosti. Gre za tako imenovani sektor rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva. Ta sektor vključuje emisije in ponore ogljika (proces odvzema ogljikovega dioksida iz ozračja) na kmetijskih in gozdnih površinah – na primer v lesni zalogi, tleh, odmrlem drevju ter v lesnih izdelkih, izdelanih v Sloveniji. Daleč največji vpliv pri doseganju ciljev sektorja ima lesna zaloga, ki predstavlja razmerje med prirastom in posekom dreves.
Toda po najnovejših analizah bi se lahko Slovenija izognila visokim stroškom zaradi neto emisij toplogrednih plinov. Kot je pojasnil raziskovalec na Gozdarskem inštitutu Slovenije dr. Boštjan Mali, se je lesna zaloga v zadnjem času povečala.
Po besedah dr. Primoža Simončiča, raziskovalca z Gozdarskega inštituta Slovenije, ki ga je do februarja 2023 deset let vodil, smo imeli v zadnjih dveh letih veliko manjši obseg naravnih nesreč. Po letu 2013 so veliko škode v slovenskih gozdovih povzročili žledolom, napadi podlubnikov, vetrolomi. Skoraj vsako leto se je pripetila kakšna katastrofa, ki je botrovala velikemu sanitarnemu poseku. »Danes je sečnja manjša, kot je bila v časih žledoloma, v preteklih desetletjih je bilo v gozdovih tudi manj površinskih škod. Posledica takšnih dogodkov je nihanje in počasnejše povečevanja lesnih zalog,« je dejal Simončič.
Stanje boljše, kot je kazalo
Po metodologiji za izračun toplogrednih plinov, ki je opredeljena v uredbi EU, sprejeti leta 2018, predlani pa dopolnjeni, sta določeni dve obdobji obračunavanja ponorov in emisij toplogrednih plinov: 2021–2025 in 2026–2030, pri čemer so bili za prvo obdobje cilji za posamezne države določeni na podlagi stanja v referenčnem obdobju 2000–2009. Kot je povedal Simončič, se stanje v gozdovih iz leta v leto spreminja, kar je značilnost naravnih ekosistemov, in je boljše, kot so sprva kazali podatki iz gozdnih inventur za obdobje 2012–2018.
V lani zaključeni nacionalni inventuri za leto 2024 so bili pridobljeni podatki na istih vzorčnih ploskvah kot v letu 2018, ugotovljeno pa je bilo, da se je v zadnjem obdobju lesna zaloga povečala, je dejal raziskovalec dr. Boštjan Mali. Po Simončičevih pojasnilih je bila najnovejša nacionalna inventura izdelana na mreži štirikrat štiri kilometre.
Kot je pojasnil Mali, ocene emisij in ponorov pripravijo vsako leto za dve leti nazaj in jih pošiljajo evropski komisiji in okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC). »Za zdaj kaže, da Slovenija v obdobju 2021–2025 ne bo imela težav pri doseganju ciljev, v katerem je bilanca neto emisij običajno v veliki meri odvisna od ponora v gozdovih,« je pojasnil Mali. Če Sloveniji ne bi uspelo doseči zastavljenega letnega cilja, bi morala manjkajoči del dodeljene letne emisije v skrajnem primeru kupiti od kakšne druge države članice EU.
Gozdovi gredo svojo pot
Zadnji podatki po letu 2020 kažejo na spremembe v gozdovih po Evropi, ki so vidne iz podatkov nacionalnih gozdnih inventur in podatkov o inventurah ponorov in emisij v večjem številu držav članic EU, čemur bo treba nameniti več pozornosti. Po Simončičevih besedah se razvoj gozdov ne spreminja le zaradi ljudi, marveč tudi zaradi same narave. »Gozdovi gredo svojo pot, na njih vpliva veliko dejavnikov – gospodarjenje z gozdovi, intenziteta sečnje, posledice klimatskih sprememb, raba zemljišč … Vprašanje je, ali bomo ohranili gozdove v zdajšnjem obsegu, kakšna bo njihova vrstna sestava, kako bodo lahko zagotavljali različne funkcije. Morali bomo biti inovativni, izvajati nove ukrepe v vse krajših časovnih obdobjih, kar je za gozdarje težko, saj je bila njihova narava dela predvsem dolgoročna.«
Po njegovih besedah se sicer na gozdove v Evropi gleda kot na trajnostni vir in trajnostni razvoj, medtem ko mnoge države zunaj Evrope, denimo v Aziji, vzpostavljajo monokulture, plantaže. »Ponekod krčijo močvirja in vzpostavljajo plantaže za proizvodnjo palmovega olja. Pri sušenju in krčenju takšnih ekosistemov se sproščajo toplogredni plini. S sadnjo drevja sicer povečajo ponor, vendar v primeru monokultur vplivajo na stanje biotske pestrosti. Takšne monokulture so občutljive ob morebitnih napadih insektov, bolezni in drugih posledicah klimatskih sprememb,« je dodal Simončič.
