Slovenija se doma in v tujini rada predstavlja kot zelena, trajnostno naravnana država. A mit o idilični zeleni deželi že uvodoma razblini dr. Metoda Dodič Fikfak, dolgoletna predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. »Ni vizije, upamo, da se bodo stvari rešile same po sebi in oči si zatiskamo pred problemi. Nimamo očiščenih in evidentiranih niti starih grehov, a nanje že nalagamo nove. Govorimo o lepi zeleni Ljubljani, ki pa je glede na kakovost zraka na repu lestvice evropskih mest.«
Kot poklicna in okoljska epidemiologinja, ki se že desetletja posveča raziskovanju zdravstvenih posledic azbesta in drugih škodljivih snovi na zdravje ljudi, opaža, da v odnosu do okolja in tudi poklicnih bolezni dolgoročnega načrta nimamo, ukrepe pa raje sprejemamo stihijsko in brez razmisleka o posledicah na daljši časovni rok. Med pogovorom brez senzacionalizma, zgolj s strokovno podprtimi dejstvi in dolgoletnimi terenskimi izkušnjami, našteva najbolj okoljsko onesnažene črne točke po državi. Seznam še zdaleč ni dokončen. Opravičil, zakaj zaspanemu državnemu aparatu ni uspelo sanirati grehov preteklosti in niti ne kaže resnejših ambicij, da bi v prihodnje stopil na prste okoljsko spornim projektom, ne išče.
Apatična Ljubljana in prebujeno Anhovo
Metoda Dodič Fikfak prizna, da apatije prebivalcev do pomembnih okoljskih projektov ne razume. Ne želi se ujeti v past posploševanja, a vseeno ost kritike usmeri tudi proti okolju posvečenim (nevladnim) organizacijam in gibanjem z mislijo, da se (pre)redko osredotočajo na resne okoljske probleme. »Zakaj je tako v Sloveniji, in še posebno na ljubljanskem območju, je zame absolutna neznanka,« prizna in doda, da odgovora ni dobila niti od ljudi, ki se z okoljem ukvarjajo poklicno.
Kot nasprotje ljubljanske brezbrižnosti izpostavi prebivalce Anhovega, ki so sami in brez institucionalne podpore iskali odgovore in – sicer z zamudo, a vendarle – dosegli spremembe. »Ni jih bilo strah, zato so lahko nekaj dosegli. Premiki so strašno počasni, se pa vsaj premika in o Anhovem se veliko piše.« Njihovo zgodbo in zgodbo Salonita Anhovo, ki je do sredine devetdesetih let proizvajal azbestcementne izdelke, danes pa kot cementarna kuri tudi nevarne in uvožene odpadke, Slovenija danes dobro pozna. Vključno s podatki o pojavnosti mezotelioma v Anhovem – v nasprotju z Ljubljano in Mariborom, ki sta enako obremenjena s pojavnostjo z azbestnimi vlakni povezanega raka: ena tretjina ljudi, obolelih za mezoteliomom, je geografsko povezana z območjem Anhovega, medtem ko je preostali delež obolelih enakovredno porazdeljen med Maribor in Ljubljano. »Ampak o tem ne govorimo. Čeprav smo za Maribor in Ljubljano jasno izpostavili, kje je največja koncentracija, se ne zgodi nič,« opozori kritično.
Razum, ne politična pripadnost
Navkljub opozorilom stroke državni aparat in družba ignorirata večje in manjše okoljske bombe, hkrati pa starim okoljskim grehom pridno dodajamo nova bremena. »V Sloveniji sta trenutno največja okoljska problema kanal C0 in sežigalnica odpadkov v Ljubljani – in da ne bo nesporazumov, sežigalnica zaradi lokacije –, zato ne razumem mrtvila ljudi in njihove popolne neodzivnosti,« je ostra Dodič-Fikfakova, ki se zaveda, da strokovnjakom razen vztrajnih opozoril na zdravju škodljive posledice ne ostane na voljo veliko manevrskega prostora. Njihova prizadevanja se lahko primerja z bojem Davida z Goljatom, saj je industrija zmeraj močnejša, bogatejša in iznajdljivejša, načini implementacije nevarnih snovi v svetu pa postajajo vse bolj sofisticirani. Ampak na to smo se pripravljali že v času študija, doda.
Odmeven primer zastrupljene vode v ljubljanskem Maximarketu ponazarja tako brezbrižnost prebivalcev do pravice do čiste pitne vode kot tudi nemoč oziroma neznanje pristojnih služb. Čeprav je v dotičnem primeru onesnaženje omejeno na le eno stavbo, ostajata izvor in vzrok še nepojasnjena. »Zdaj pa si predstavljajte, kaj bi se zgodilo ob podobnem scenariju na območju kanala C0. Ne govorimo o eni hiši, ampak o celem območju, kjer živijo stotisoči.« Posledice bi bile nezamisljive, je jasna sogovornica, ki ne razume, kako je sploh mogoče, da so svetovalci ljubljanskemu županu predlagali izvedbo projekta, kot je kanal C0, niti zakaj ob tem projektu molčijo prebivalci – pa naj gre za v družbi spoštovane intelektualce ali preproste ljudi. V politizacijo projektov, kot je C0, se ne želi vpletati, saj ne gre za politično, temveč za javnozdravstveno vprašanje, katerega posledice bodo nosile prihodnje generacije. Glas stroke je enoten: pri kanalu ne gre za hipotetično tveganje onesnaženja vode, ampak je le vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo.
Ko umazani zid še dodatno umažemo
Druga vroča točka je sežigalnica odpadkov v Ljubljani. Naša sogovornica poudarja, da delovna skupina, ki se pri Zdravniški zbornici Slovenije ukvarja s spremljanjem, opozarjanjem in ozaveščanjem o nevarnostih onesnaženega okolja za zdravje, ne nasprotuje sežigalnicam kot rešitvi za upravljanje odpadkov – nasprotujejo le lokaciji v mestni kotlini, ki je z zdravstvenega vidika katastrofalna izbira. »Ljubljana je ena najbolj onesnaženih prestolnic v Evropi. In zdaj bi gradili dimnik, ki bo višji od vseh – a še vedno pod plastjo inverzije. Kaj to pomeni? Vse bo ostalo 'pod pokrovko'.«
Kot vrhunec cinizma lahko razumemo izjavo poslanca, ki je projekta C0 in sežigalnice zagovarjal z besedami, češ da v Ljubljani že »tako ali tako vse cevi puščajo« in kaj potem, če bo puščal tudi kanal. Takšna logika – da že umazanega zida ne čistimo, ampak ga še dodatno umažemo – je žal pogosto vodilo pri odločitvah o umeščanju okoljskih projektov v prostor. Določeni projekti so namensko postavljeni v velika mesta, ker to oteži identifikacijo vira onesnaženja. Ali drugače, če projekt, kot je sežigalnica, stoji sredi mesta, se ne ve, kdo pravzaprav onesnažuje zrak: morda promet, morda sežigalnica, morda individualna kurišča, s katerimi imamo pri nas še vedno velike težave. Pogosto slišane primerjave z dunajsko sežigalnico po mnenju strokovnjakinje ne vzdržijo. »Dunaj leži v odprti, prevetreni Panonski nižini. Ljubljana pa je kotlina. Razlika je ogromna.«
Ko govorimo o načrtovanem projektu sežigalnice v zeleni Ljubljani, velja spomniti, da gre za mesto, ki se je po kakovosti zraka v lani objavljenih podatkih Evropske agencije za okolje (EEA) med evropskimi mesti znašlo na repu lestvice: med 372 mesti je pristalo na 310. mestu.
Onesnažena preteklost, ki še živi
Pregovorno zelena Slovenija skriva zapuščino stoletij rudarjenja, industrije in nepravilnega ravnanja z odpadki. »Črnih točk imamo veliko, ker imamo veliko preteklega onesnaženja, in preteklosti še nismo očistili,« opozarja Metoda Dodič Fikfak. Izpostavi Idrijo s svojimi odlagališči živega srebra na bregovih rek, ki se še danes ob vsakem dežju ali poplavi izpirajo v reko Sočo in vplivajo na vodni ekosistem – tudi na obremenjenost znamenite soške postrvi s toksičnim živim srebrom. Vplivi idrijskega rudnika se pojavljajo tudi v razpravah o sežigalnici v Anhovem v obliki trditev, da živo srebro v okolju dejansko izvira iz onesnaženja Idrije in da je delež iz sosežigalnice nepomemben. »Gre za analogijo tega, kar sem omenila že pri kanalu C0: če je področje onesnaženo, ne očistimo onesnaženosti, ampak še dodatno onesnažujmo.« Idriji podobno zgodbo poznamo v Mežiški dolini, kjer je zaradi dolgoletnega rudarjenja in taljenja svinčene rude okolje še danes močno onesnaženo s svincem. Stari grehi tako še naprej zastrupljajo lokalno prebivalstvo. »Ne na bregovih rek v Idriji ne v Mežiški dolini se ni izvedlo sanacije azbesta, niti živega srebra ali svinca.«
Na Vrhniki, v nekdanji tovarni usnja, so pri obdelavi usnja uporabljali težke kovine, kot je krom, ter različna organska topila in so po pripovedovanju prebivalcev nevarne snovi ostale zakopane kar pod zemljo, nadaljuje nizanje črnih točk sogovornica. Na določenih točkah so še danes izmerjene visoke koncentracije nevarnih snovi, vendar celovite sanacije nikoli niso izvedli.
Vzhod države je močno onesnažen s pesticidi in herbicidi, predvsem z atrazinom, ki se povezuje z moško neplodnostjo. Da bi lahko celostno vpogledali v posledice onesnaženja, je Dodič-Fikfakova pridobila sedem tisoč vzorcev pitne vode, ki so kazali na povišane koncentracije atrazina. V naslednjem koraku bi te podatke povezala s podatki o moški neplodnosti, kar pa se ni zgodilo, saj so s sklicevanjem na varovanje osebnih podatkov to preprečile uradne institucije … »Lažje nam je, da si z rokami pokrijemo oči in ne vidimo nič,« birokratski zaplet komentira zdravnica, ki je sicer pri svojem delu zavezana molčečnosti, a ji kljub temu niso odobrili dostopa do podatkov. »O posledicah onesnaženja z atrazinom tako še vedno ne vemo in ne bomo vedeli nič.«
Na seznam črnih točk lahko umestimo še Celje s težkimi kovinami, emisije karcinogenega formaldehida v Ilirski Bistrici in Škofji Loki, kjer se v zrak sprošča na tisoče ton tega plina, tudi Belo krajino z dokazano karcinogenimi polikloriranimi bifenili (PCB), katerih razpolovna doba znaša 50 let.
Poseben primer predstavlja radioaktivnost na Krasu in v Žirovskem Vrhu. V času delovanja rudnika urana so bili delavci neposredno izpostavljeni nevarnim sevanjem, danes pa nevarnost tiči predvsem v kraškem podzemlju, kjer se po jamah zadržuje radioaktivni plin radon. »Mnoge jame, tudi turistične, niso označene, da vsebujejo radon. Ljudje vstopajo na nevarna območja, ne da bi vedeli.« Podobno so na voljo pri nas tudi raziskave o prisotnosti radioaktivnega radona v stavbah kraškega območja, a sistemsko se tudi te točke (še) nismo lotili.
Naključno odkrita onesnaženja
Ne gre le za večje in poznane onesnaževalce okolja. Posamezne primere okoljskega onesnaženja odkrivamo tudi bolj kot ne po naključju in so velikokrat skriti med odmevnejšimi dnevnimi novicami. Pri nas smo imeli več primerov z onesnaženo mivko za otroške peskovnike (Deskle), rezultat naključja so tudi odkrite visoke koncentracije svinca v zemlji v vrtcu v ljubljanski Rožni dolini. V primeru slednjega se je izkazalo, da so zemljo iz mehanične delavnice za akumulatorje iz enega dela Ljubljane brez nadzora vozili na lokacijo, kjer se je gradil vrtec. »In takšnih zgodb je celo morje,« pravi Metoda Dodič Fikfak. Redki niso niti primeri, kot je zlivanje fitofarmacevtskih in drugih nevarnih snovi v okolje, nevarne snovi so pred radovednimi pogledi skrivajo tudi v zakopanih sodih pod površjem zemlje. Upamo, da nas pri dejanju ne bo nihče zasačil, in upamo, da snov ne bo dosegla podtalnice …
Težava Slovenije ni v pomanjkanju uredb in okoljskih standardov, ampak v implementaciji, ki je insuficientna, ob dolgoletnih izkušnjah opaža strokovnjakinja. Izpostavi primer, ko so pri delodajalcih preverjali, ali je normativ za silicijev dioksid (kremenčev pesek), ki ga je želela na novo postaviti Evropska unija, upravičen ali ne. Kaj hitro se je izkazalo, da podjetja pri nas meritev praktično ne izvajajo. Kaj to pomeni? Da ob praviloma neučinkovitih nadzornih oziroma inšpekcijskih službah ostajajo takšni in drugačni normativi zgolj mrtva črka na papirju, pred posledicami na okolju in ljudeh pa si raje zatiskamo oči.
Naslednik začenja znova
Medicina dela, predvsem pa okolja, je tek na dolge proge, naslednika, ki bi prevzel in nadaljeval delo pri okolju, Metoda Dodič Fikfak zaman išče že trideset let. Kdor bo stopil na njeno pot, bo moral začeti tam, kjer je začela sama pred tremi desetletji ter, kot pomenljivo doda, prehoditi dolgo in »razmeroma neuspešno pot«. Rezultati dela se namreč pokažejo šele čez 30 ali 40 let, včasih jih ne vidiš nikoli. »Ne moremo vedeti, komu in kje smo pomagali. A verjamem, da je to mogoče, saj je dokazov dovolj, morda pa kdaj komu tudi odpremo oči. Če z našim delom pomagamo le peščici, če rešimo eno življenje – pa čeprav ne vemo, komu –, smo naredili ogromno,« še strne bistvo svojega poslanstva Metoda Dodič Fikfak.
