Na ministrstvu za naravne vire in prostor so se lotili skrajševanja in poenostavljanja zdaj nerazumno dolgih birokratskih postopkov na področju prostorskega načrtovanja in graditve. S predlagano novelo gradbenega zakona med drugim omogočajo hitrejšo pripravo dokumentacije in izdajo gradbenih dovoljenj, z novelo zakona o urejanju prostora pa skrajšujejo postopke za pripravo in sprejem prostorskih načrtov ter uvajajo nekatere spremembe v zvezi s komunalnim opremljanjem stavbnih zemljišč. O obeh novelah bo moral odločati še državni zbor.
Minister za prostor Jože Novak je poudaril, da želijo odpraviti blokado v državi, saj zdaj gradnjo pogosto zavirajo dolgotrajni postopki tako sprejemanja prostorskih načrtov in izdajanja dovoljenj kot priprave stavbnih zemljišč.
Ena pomembnejših novosti je obvezno obračunavanje takse za neizkoriščena stavbna zemljišča za vse občine najkasneje do leta 2027, medtem ko je bila do zdaj to možnost, ki pa naj bi jo izkoristile le redke. V Skupnosti občin Slovenije podatka o tem nimajo.
Občina bi v skladu z novelo morala obvezno z odlokom določiti območja, kjer bi odmerjala takso, predvidoma na območjih, kjer so velike potrebe po pozidavi in ki so komunalno opremljena. S tem naj bi spodbudili lastnike h gradnji, prodaji ali oddaji zemljišč, ki so zdaj »mrtev kapital«, s čimer bi se zmanjšala tudi širitev gradbenih območij na kmetijskih in gozdnih zemljišč, namesto da bi se najprej pozidala za gradnjo že namenjena zemljišča.
Višino takse določa zakon in ne občina. Znašala naj bi 30 centov za kvadratni meter stavbnega zemljišča, kar pomeni, da bi bilo za 500 kvadratnih metrov treba odšteti 150 evrov na leto, ne glede na vrednost zemljišča. Zavezanec za plačilo takse bi bil lastnik zemljišča ali imetnik stavbne pravice, ki je vpisan v zemljiški knjigi 31. decembra leta, za katero se odmerja taksa. Odločbo bi mu občina izdala po uradni dolžnosti, takso pa bi moral poravnati najkasneje do 31. marca za preteklo leto.
Predpogoj evidenca stavbnih zemljišč
V Skupnosti občin Slovenije takšni taksi ne nasprotujejo – taksa bo namenski prihodek občin –opozarjajo pa, da je pogoj za uveljavitev vzpostavljena evidenca stavbnih zemljišč, za kar je rok 31. december 2026, pristojno ministrstvo pa mora predhodno zagotoviti tehnične pogoje za vodenje zbirke podatkov evidence stavbnih zemljišč na državni ravni. Po trenutnem predlogu zakona bi morale občine, ki evidence še nimajo, za namen odmere takse vzpostaviti začasno evidenco, kar bi dodatno obremenilo njihovo delovanje, so opozorili v skupnosti. Dodatno težavo predstavlja dejstvo, da je taksa predvidena le za zemljišča z najvišjo stopnjo komunalne opremljenosti (5. razvojno stopnjo). »Večina občin teh podatkov nima ali pa so nepopolni. Komunalna podjetja tudi pogosto ne razpolagajo z vsemi potrebnimi informacijami o komunalni opremljenosti, kar ovira določanje razvojnih stopenj.«
Uvedba obvezne takse je naletela na prve kritične odzive iz opozicijskih vrst, češ da gre za uvajanje nove obremenitve za ljudi. »Nov dan, nova seja vlade, nov davek,« je na X zapisal Jernej Vrtovec, poslanec NSi. Namesto da bi se ciljno odvračalo tiste, ki zemljišča kupujejo kot investicije in jih puščajo prazna, bodo kaznovani na primer tudi tisti, ki zaradi dolgotrajnih postopkov čakajo na sprejem prostorskega akta oziroma gradbenega dovoljenja, ki bi jim omogočilo gradnjo. Plačilo takse bo doletelo tudi tiste, ki so kupili ali podedovali zazidljivo zemljišče, po možnosti večje površine nekje na podeželju, a nameravajo na njem graditi šele v prihodnje, ker trenutno niti nimajo finančnih sredstev, in tiste, ki takšna zemljišča hranijo za dediče.
Novela občinam nalaga tudi obvezen sprejem načrta preskrbe z zemljišči, z investitorji pa bodo morale zagotoviti opremljanje stavbnih zemljišč v najkrajšem možnem času, najkasneje pa v desetih letih.
Do OPN in DPN nič več nerazumno dolgo?
Minister Jože Novak je napovedal tudi, da bo po novem spremembe in dopolnitve občinskega in državnega prostorskega načrta mogoče sprejeti v roku enega do dveh let, za razliko od trenutnega stanja, ko so ti postopki dolgi več let, od pet pa celo do 20 let.
K temu naj bi pomembno prispevala omejitev roka za izdajo mnenj nosilcev urejanja prostora na 30 dni. Nosilec urejanja prostora se bo pripravi mnenja, če neki poseg nima pomembnejših vplivov, lahko tudi odrekel in s tem privolil v načrtovano rešitev brez pogojev. Če mnenja ne bo izdal v 30 dneh, pa se bo štelo, da je mnenje pozitivno. V praksi je zdaj neizdaja mnenja ali soglasja pomenila negativno odločitev ali pa je bilo na pridobitev mnenja treba dolgo čakati.
Nosilci urejanja prostora bodo morali podatke, ki so podlaga za izdajo mnenj in pogojev, vnaprej javno objaviti v prostorskem informacijskem sistemu, kar naj bi prispevalo k transparentnosti in obravnavi vseh pod enakimi pogoji.
Prav zaradi pohitritve postopkov na ministrstvu uvajajo novo kategorijo tako imenovane male, ciljne spremembe občinskega prostorskega načrta, ki naj bi jo bilo mogoče sprejeti v roku pol do enega leta. In sicer v primeru razširitve obstoječe dejavnosti ali obsega zemljišča do 5000 kvadratnih metrov, če sočasno ne presega 30 odstotkov velikosti obstoječega naselja.
Odpravljajo tudi dvojnost postopka priprave občinskega prostorskega načrta ali državnega prostorskega načrta ter celovite presoje vplivov na okolje. V skupnosti občin pa so zadovoljni z doseženo racionalizacijo postopkov celovite presoje vplivov na okolje za občinski podrobni prostorski načrt, ki je predvidena le tam, kjer je to vsebinsko potrebno
