Sveta Korona, zavetnica proti kužnim boleznim in epidemijam, naj se pripravi. Kar se mi je zgodilo, je namreč le napovednik za svitajoče se šolsko leto.
* * *
Vsak predzadnji vikend v avgustu se ženski vokalni sestav, v katerem prepevam, tradicionalno zbere nekje ob slovenski obali. Od petka popoldne do nedelje opoldne je gručica pevk širokega spektra, od najstnic do zrelih dam moje baže, usmerjena v učenje novih viž in čiščenje akordov. Tako je bilo tudi letos. V petkovi popoldanski vročini smo se razkuženih rok in z nadetimi maskami nastanile v dvoposteljne sobe lepe obnovljene zgradbe, recimo ji Penzion, nato smo sedle na razmaknjene stole v veliki sobi z napisom Učilnica in se prepustile zborovodji, ki je moški in mlad in mojster svojega poslanstva. Še učiteljice ga ubogamo.
V učilnici je bilo vzdušje ustvarjalno delovno in prežeto s smehom, zunaj nje pa se je celotno vesolje Penziona vedlo do nas kot do motoristične tolpe v operni hiši. Vnaprej se je vedelo, da ne sodimo v njegov koncept. V sobotnem dopoldnevu, ko so se nam želele pridružiti še tri zamudnice, je bilo vse jasno. Eni med njimi ni uspelo priti prej, ker je njen sin po prihodu s počitnic čakal na izid koronskega testa! In je to povedala! In je bil poba negativen, ampak so bile zdaj vse tri sumljive! Drugim gostom Penziona se temperatura ni merila, a zdaj je napočil čas za koronsko pištolo, grozeč (kitajski?, vse po en evro?) termometer. Sonce je žgalo v vhodna vrata, na ploščadi pred njimi je bilo petintrideset stopinj v senci. Punce so sopihajoč privlekle kovčke po hribu navzgor. Ha, sedemintrideset ena! Sedemintrideset štiri, dvakrat! Vstop ni bil dovoljen. Korona ali ne, roke Penziona so oprane.
Ko do nedavnega sijoči in zdaj domnevno kužni trojici po poldrugi uri čakanja kljub hlajenju v »senci« ni bilo »nič bolje«, se je zborovodja odločil. Spakirale smo kovčke, se poslovile od Penziona, ki je takojci zadihal v kamnitem olajšanju, in se odpeljale v kako uro oddaljen samevajoč vaški kulturni dom. Tam smo vadile do poznega večera in še pred polnočjo presenetile svoje domače s prihodom domov. Nekatere med nami od tedaj grize bolj, druge manj: kaj pa, če…?
Zelo verjetno je, da je zgodba o izgnanih in pregnanih pevkah res napovednik koronskega šolskega leta, ki ga bo »uspešno prestal le tisti, ki se ne bo pustil povleči na temno stran«. Grenko vizionarsko je zaključil svoj uvodnik Uroš Škerl Kramberger v prejšnjem Objektivu, v katerem zdravnik Matjaž Figelj napoveduje, da »bomo prej ko slej vsi obveščeni, da smo bili v kontaktu«. Pod pritiskom strahu se bodo mnogi upravniki Penzionov, torej ravnatelji vrtcev, šol in dijaških domov, odločali za omejitve, prepovedi in zaprtja, takoj ko bodo naleteli na koga, ki je srečal koga, ki je sorodnik ali znanec koga, ki se je testiral. Strah je najhujši tiran. In pogum – je res le skušnjavec, od katerega naj bežimo, kolikor nas pete nesejo, v na videz varno nedejavnost in neprisotnost?
Optimizem ima omejen rok trajanja
Od razglasitve epidemije do zdaj sem objavila zajeten opus optimistično naravnanih člankov. Da bomo že kako, je velo iz vsakega od njih. Da je pred prihodom tornada treba zaščititi okna in vrata, če je čas; vsekakor se je treba zateči na varno in počakati. Marsikaj bo poškodovanega, delo bo zastalo. Jedli bomo hrano iz konzerv, pili postano vodo in si ob medli luči preganjali čas z zgodbami. Ko bo najhujše mimo, bomo prilezli na plano in vlačili na kup, kar bo raztreščenega in razmetanega. Takoj ko bo mogoče, bomo zaživeli, kot se živi zgoraj.
A moj v usodo vdani »pač« je bil začasen, ljudje božji! Niti jaz niti drugi učitelji, ki smo izvajali coprnije koronske šole, nismo niti enkrat rekli, da bi radi ostali pod zemljo, ker nam gre delo tam tako dobro od rok. Nismo prilezli na plano, da bi tu le vkuhavali sadje in zelenjavo ter prekajevali meso in polnili puške za ponoven vkop. Ne morem se znebiti prepričanja, da smo marsikomu ljubši, če smo poslani v temo, in da je blaznost krasne nove dobe šolanja na daljavo izmislek bolnega ali pokvarjenega uma.
Gre za nekaj podobnega, kot se je dogajalo v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je od farmacije in oblasti podkupljena stroka uvajala adaptirano kravje mleko kot boljši (!) nadomestek za materino mleko. Kravje mleko je primerno za teličke, človeško za dojenčke, so nam kasneje, ko se je doktrina prevesila v (skoraj patološko) propagando dojenja, pridigali v šoli za starše. Te dni nam šolska stroka, ki je ni treba niti podkupiti, ker je že brez tega dovolj dovzetna za slogane »napredka«, v svoji slavni semaforski knjižici ponuja adaptirano poučevanje, ki bo prej ko slej edino zveličavno za vsaka otroška usteca. Čez nekaj desetletij bo ista stroka ob umsko in čustveno rahitičnih odraslih namrščeno ugotavljala, da je »virtualno učenje in poučevanje primerno za kiborge, živo pa za ljudi«. In vsakogar, ki bo v roke prijel kaj elektronskega, obdolžila nenaravnosti.
Strah kot gonilo zaslužka
Moj že tako s težavo vzdrževan optimizem se ni skrhal zaradi viroloških statistik. Vsak razumen človek ve, da je življenje predvsem preizkus zmožnosti sobivanja. Z bolj ali manj dobrodušnimi organizmi raznih velikosti, z bolj ali manj ujmastim vremenom, s samim seboj. Tudi v koronski zgodbi naj bi bil cilj doseči čimprejšnje sobivanje; svetopisemskih in apokrifnih nadlog ima naš planet še obilo na zalogi in naslednja je zagotovo tik pred vrati. Nisem edina, ki se sprašuje, kam se stekajo in se bodo stekali zaslužki vcepljanja tokratnega apokaliptičnega strahu.
Strah je eno temeljnih gonil šarlatanskih zaslužkarjev. In bolj ko je ciljna populacija neuka, več se ji proda. Torej je treba vzrediti čim več neukih prestrašencev. Nimam v mislih teorije zarote, le logika brezvestnih poslovnežev je enaka od zore človeštva dalje. Pravzaprav je enaka »logiki« virusov: čim prej najti dovzetnega gostitelja, se vanj naseliti in se v njem razmnožiti. Čeprav crkne. Če crknejo vsi gostitelji ali če virus izzveni, nič zato. Zgodba se bo že kako reinkarnirala. Vendar smo tokrat neposreden del aktualne zgodbe prav vsi in mnogi oznanjamo, kaj se skriva pod njeno masko. Pravniki, zdravniki, filozofi, umetniki, novinarji. Po nekaj mesecih dela na daljavo in maturi imamo kaj povedati tudi učitelji.
V zadnji tretjini in ob zaključku šolskega leta 2019/2020 smo šolarji in šolniki reševali, kar se je rešiti dalo. Predvsem smo ohranjali ključne drobce rutine, razsodnosti in smisla. Zato ne glejte potemkinovskih statističnih kulis, poslušajte naše zgodbe. Računalniške tabele prenesejo vse: visoko preseženo realizacijo predpisanega števila učnih ur, nadpovprečno visoke zaključene ocene in s prejšnjimi leti primerljive rezultate mature. Bila sem poleg, ko so se polnile tabele, zaključevale ocene in ko se je pisala matura. A to je bilo v času, ko je pustošil tornado. Da v našem zaklonišču baje vse štima, je slaba tolažba. Zunaj je še vedno vse v trskah.
Širša slika po enem ubogem četrtletju šolanja na daljavo še kako ne štima. A ne zaradi premajhnega kibernetičnega dometa. Mogoče malo, čisto miceno, recimo za tiste, ki jim je španska vas že elektronska pošta. Problem je vsebinske, motivacijske, čustvene, vsekakor nevirtualne narave. Šolanje je za večino ljudi veliko več od usvajanja intelektualnih vsebin. Še učna tvarina jim je nedosegljiva brez živega človeškega stika. Kdor misli, da z nekaj pobliski ekrana lahko vzbudimo in vzdržujemo kvaliteten proces pridobivanja znanja, se krepko moti. Še bolj se moti, kdor misli, da je mogoče pridobljeno znanje, sploh kompleksno, resnično meriti na daljavo. Že pri popreproščenih testih na ravni milijonarskih šovov so mlečnozobi in golobradi testiranci nemudoma vešči spletnega goljufanja, ki je zanje kaj hitro bolj pomembno od učenja in znanja.
Vprašljiva kakovost koronskega znanja
Da je virtualno učno dogajanje bistveno manj učinkovito od živega, se je pokazalo še tam, kjer smo na polno zagrizli v delo na daljavo. Odsotnost od video srečanj, načrtna ali zaradi težav s povezavami, izogibanje obveznostim in goljufanje pri oddaji gradiv so manjši del problema, čeprav so jim mnogi učitelji namenili večino svoje energije. Tudi če se omejimo le na visoko motivirane in vestne šolarje, je primanjkljaj živega stika neprebojna ovira na poti do celostnega pristopa k izobraževanju, kakršnega omogoča klasični pouk. Razreševanje vprašanj in dilem, ki se nenehno porajajo ob učenju in poučevanju, terja sproten in oseben odziv, ki se pri komunikaciji na daljavo obupno podaljša, zaplete ali izzveni v obup.
Merodajne informacije o znanju dijakov nižjih letnikov še nimam. Z njimi sem dogovorjena za hitro septembrsko ponovitev koronskih vsebin, ki ji bo sledilo preverjanje znanja z možnostjo vpisa ocene. A le, če bo pouk potekal v živo. Letošnja maturantska zgodba me je naučila, da se na daljavo izgubijo predvsem garači s povprečnimi ali nižjimi sposobnostmi (ker obupajo) in leni brihtneži (ker se sicer učijo spotoma, ob razlagi in diskusiji). Teh pa je večina.
Moji letošnji maturanti so bili res »moji«, saj sem jim bila razredničarka. Poznala sem njihove osebne težave in strahove, družinska ozadja, značajske ovire. Večino koronskih video srečanj smo namenili strategijam, kako v izolaciji ohraniti smisel bivanja. Matematika, ob kateri bi se v živo bodli vsak dan in ob vsaki nalogi predebatirali še tisoč in en »kaj bi bilo, če bi bilo«, »ali lahko tudi takole« in »zakaj ne raje tako«, ob tem pa utrdili in osmislili druga poglavja, je bila osušena na raven individualnega reševanja maturitetnih pol. Ali prepisovanja rešitev sošolcev. Letošnje matematične maturitetne naloge osnovne ravni so bile vse prej kot naravnane na tak pristop. Plitvo znanje in poznavanje rutinskih postopkov sta zadoščala »za dve«, za kaj več ne.
Pripravljala sem tudi dijake višje ravni, kjer so bili rezultati še bolj alarmantni. Samostojno reševanje najtežjih nalog je morda užitek za matematične sladokusce, ki jih v moji letošnji skupini ni bilo veliko. Kako naj dijak, ki ga premetava vihar burnega ločevanja staršev in ne ve, pri kateri dobri teti bo prespal naslednjo noč, najde dve relativno mirni zaporedni uri na teden? V moji učilnici bi ju užil. Ob dobronamernem vsepovprek letečem zbadanju in obešenjaških šalah sošolcev bi se lahko razvedril in ogrel za višje miselne operacije. Šola je za veliko šolarjev in šolnikov miselno in čustveno zatočišče.
Poučevanje na daljavo ni moj poklic
Ob pregledovanju znamenite semaforske knjižice šolskega ministrstva sem upoštevala pravilo petih sekund in se v sebi odločila. Ne bom do penzije čepela v zaklonišču in v prenosnik hropla alo alo. Če se bosta stroka in oblast odločili, da je za otročke do nadaljnjega edino pravo le sesanje adaptiranega šolstva, bom šla na svoje ali med somišljenike, kjer bom lahko uresničevala doktrino živega poučevanja. Hočem poučevati med aromatičnimi hlapi najstnikov, ob njihovih neumestnih pripombah, komaj spodobnih šalah in filozofsko-matematičnih vprašanjih, ki bi jih bila vesela še Bertrand Russell in Kurt Gödel. Hočem pravo učilnico in tablo po vsej dolžini stene. In ne branim se tehnologije, niti obstoječe niti tiste, ki prihaja, če ju bom lahko dozirala sama. Zase in za svoje dijake hočem red in predvidljivost vsaj v našem skupnem delu življenja.
In varnost? Frizerski in kozmetični saloni, v času izbruha epidemije najbolj očrnjeni potencialni razširjevalci virusa, delujejo od začetka maja dalje. Morebitna okužba v kateremkoli od njih bi takoj krvoločno pristala na naslovnicah. Ker ni, je do zdaj ni bilo. Kot kaže, pri bližnjih srečanjih tako znancev kot tujcev deluje upoštevanje osnovnih ukrepov: higiena prostorov, zaposlenih in obiskovalcev ter odgovornost za lastno in tuje zdravje.
* * *
Seveda je mogoče, da je v uvodni pevski zgodbi prišlo do kake okužbe. Nekaj sob, ki so nam jih dodelili, je imelo ob našem prihodu čiste le rjuhe. Je pa res, da nam je bil zato na voljo DNK morebitnih okužiteljev. Na tleh lasje prednamcev, v kadi njihove sramne dlake. Največja nevarnost ne trka na zunanja vrata Penziona, ampak preži globoko v njem. Pevke se nismo pustile povleči na temno stran v obtoževanje druga druge. Prepoznale smo hitro, razsodno in pogumno rešitev zunaj zadrgnjenega sistema. Šele ob (učinkovitem) skupnem delu in (ubranem) petju smo osmislile svoj umik od doma. Šolarji in šolniki nimamo iz šole kam ubežati. Svoj umik od doma lahko osmislimo le ob živem učenju drug ob drugem. Hočemo pravo šolo.
Marta Zabret je profesorica matematike in specialistka matematičnega izobraževanja.
