Na vrhu vasi Brezovica pri Dobu stoji kmetija, razgled s katere kljub ne ravno lepemu vremenu vzame dih. »Gre za družinsko kmetijo mojih staršev oziroma kar naših prednikov, saj sem že četrta generacija,« nas pozdravi mladi podjetnik Anže Pirnat, ki smo ga zmotili ravno med pripravo sira. Med delom, ki ga kljub našemu obisku ne more prekiniti, pove, da se je kmetija ves čas razvijala, prav tako so bile krave na njej od nekdaj. »Pri prejšnjem rodu je bil poudarek na sadju in žganju, sam pa sem prostor nekdanje žganjekuhe pred sedmimi leti prenovil in vanj postavil mlekarno,« pove Pirnat in doda, da bi danes potreboval že veliko večji prostor.
Mlekarno postavila
z lastnim denarjem
Čeprav se zdi življenje Anžeta Pirnata na kmetiji, od koder se odpira pogled na Kamniško-Savinjske Alpe in ob lepem vremenu vse do Triglava, skoraj pravljično, romantiko ubije z besedami, da je vse skupaj eno veliko garanje. »Mogoče bi bilo lažje, če bi kot mladi prevzemnik kmetije pobral državna sredstva, a sva se z ženo odločila, da vse financirava sama. V proizvodnjo sva vložila vse svoje prihranke in dve leti je šel praktično vsak cent v gradnjo proizvodnje,« nam je odkrito povedal Pirnat in dodal, da mu danes ni žal.
Pred tem na kmetiji nikoli ni bilo sirarne. »Čeprav smo ob smrti babice, dočakala je 93 let, našli zapise, da so v času otroštva mojega dedka na kmetiji pridelovali maslo. Zelo smo bili veseli, da je babica recept tudi zapisala in ga tako ohranila za nas. Zdaj lahko tudi sam rečem, da delamo maslo po družinskem receptu,« nam je povedal Pirnat in omenil, da je maslo sladko. »Zagotovo je bil recept motivacija za postavljanje smernic za našo proizvodnjo.«
Sogovornik ne skriva, da je pravzaprav velik ljubitelj sirov, zato je za maturantsko nalogo izdelal poslovni načrt za sirarno. »Med počitnicami sva se s takrat še mojim dekletom, danes je moja žena in mati najinih otrok – hči je stara 6 let in je prvošolka, sin ima dve leti manj – v kuhinji naredila prvi sir,« pove in prizna, da so bili začetki zelo amaterski. »Pol leta se se učil tudi v sirarni.« Zaradi želje, da znanje in zamisli prenese v prakso, je pustil fakulteto in zajadral v poslovne vode.
Zaradi suše stroški s krmo
Kmetija, kjer mladi družini pomagata tudi Anžetova starša, ima približno 80 glav živine. »Čreda res ni velika. Skupaj s telički imamo približno 60 molznic, 20 je bikov. Zaradi letošnje suše smo imeli dodaten strošek z nabavo krme. Seno smo dokupovali iz vse Slovenije, od Gornje Radgone do škofjeloških hribov.« Prav tako se je odločil, da ne bo imel svojih koz: »Vzreja koz je veliko bolj zahtevna, kot si marsikdo misli. Na Jančah sem našel vrhunskega rejca, od katerega odkupim vse mleko.« Kmetija Pirnat je danes ena redkih kmetij, ki prodaja kozji kefir, delajo pa tudi kozji mladi sir, kozji jogurt, kozji zorjeni sir in pa kozjo skuto. Široka je tudi ponudba izdelkov iz kravjega mleka: »Različni siri, skuta, albuminska skuta, feta, mladi sir za žar. Prav tako kisla smetana, kajmak, maslo, jogurt, grški jogurt in kefir.«
Ves čas pa se mora Anže Pirnat prilagajati razmeram na trgu. Kot pove, je vedno večje povpraševanje prav po kozjih izdelkih, tudi zaradi ozaveščenosti o njihovi prednosti, a pripomni, da se že pozna kriza. »Tako trgovci kot drugi sirarji smo opazili, da se trend že obrača navzdol. Podvojil se je nakup cenejših izdelkov, dražje težje prodamo. Naša prednost je morda prav v majhnosti, saj smo ves čas ponudbo prilagajali kupcu,« je povedal in dodal, da so najprej začeli prodajati na manjši tržnici v Lukovici, nato na glavni tržnici v Ljubljani. »Pred dobrim mesecem dni smo odprli trgovinico na domžalski tržnici, izdelke že nekaj časa prodajamo tudi v trgovini Gušt nekaj metrov stran,« pove sogovornik.
Podjetnik potoži, da ima precej težav tudi z iskanjem primernega kadra. »Takoj zaposlimo človeka, ki bi želel delati. Žal težko dobimo nekoga, ki bi delal med tednom, še težje od petka do nedelje, ko je dela največ,« pove in v smehu doda, da morda prav zato mlada družinica največ skupnega časa preživi ravno v mlekarni. »Žena je zadolžena za razvoz, pa vendar ko je veliko dela, tudi otroka, predvsem hči, pomagata pri lepljenju nalepk na embalažo. Štiriletnika pa je treba malo bolj zaposliti, da je mir,« pove v smehu, preden se ponovno posveti izdelavi sira.
