»Dober dan, kako ste?« v slovenščini in s širokim nasmehom stanovalce doma upokojencev na Poljanah zadnje tedne pozdravlja 25-letna Rabina Rai, ki je ena od treh nepalskih delavk, ki so se v Ljubljani zaposlile v začetku maja. »V Slovenijo sem prišla, da bi zaslužila nekaj denarja in spoznala novo državo. Zaradi ekonomskih težav v Nepalu sem želela oditi in delati v tujini,« je razložila mlada farmacevtka in dodala, da so sodelavke in sodelavci v domu zelo prijazni z njimi, »nihče nas ne sodi, temveč nas počasi učijo, kaj moramo delati, in nam pomagajo.«
Zaposlitev treh nepalskih delavk, ki se jim bo v ponedeljek pridružila še ena, do konca meseca pa še dve sorojakinji in delavka iz Indije, je odgovor na kadrovsko stisko, s katero se v domu starejših na Poljanah soočajo že nekaj časa.
»Ni ljudi, ki bi delali triizmensko delo za minimalno plačo oziroma za malenkost višjo od minimalne, kar prinesejo dodatki za težke pogoje dela, kot so nočne izmene. Kot da ni nič pogleda v prihodnost, ker za takšno plačo in pogoje dela ne bomo dobili delavcev,« je pereče okoliščine na področju socialne oskrbe in varnosti v Sloveniji opisala direktorica Doma upokojencev Center Zlata Marin. Pri tem je opozorila na pomemben vidik, povezan s tovrstnimi poklici, ki jih z delovnimi pogoji, sicer starajoča se družba, postavljamo na rob: »To je delo z ljudmi, kjer je življenje drugega resnično odvisno od vas, saj vas potrebuje. Pri tem pa ne gre le za fizično pomoč. Koliko pogovorov s stanovalci opravijo čistilke, strežnice, oskrbovalke in medicinske sestre. Vsak izid pa mora biti pri tem pozitiven, brez konflikta. Zelo je pomembna komunikacija, ki stanovalcem prinaša občutek varnosti. Te poklice bi morali drugače vrednotiti.«
V domovih starejših primanjkuje bolničarjev, negovalk in medicinskih sester, zaradi česar so v enoti Poljane imeli pred časom praznih kar 40 postelj, zdaj jih imajo od 140 zasedenih 133. A prazne postelje, kot je dejala direktorica, niso problem le za starostnike, ki čakajo na dom, temveč si jih ustanova ne more privoščiti, saj sicer ne morejo kriti stroškov delovanja.
Brez sistemskih sprememb, angažma posameznikov
Ker v nastali situaciji ni bilo sistemskih rešitev, je Zlata Marin kot izhod v sili poiskala možnosti za zaposlitev tujih delavk. »Slovenija ni edina evropska država, ki ima težave z delovno silo. A zahodne države okoli nas se pomanjkanju delovne sile sistemsko prilagajo. Medtem ko pri nas na državni ravni ničesar ne naredijo in ne slišijo niti naših predlogov. Vse je odvisno od posameznika, kako se na tem področju angažira,« je dejala direktorica, ki je najprej delavce poskušala poiskati v državah nekdanje Jugoslavije. »Vendar se je bazen tam izpraznil. Kar je še dobrega in sposobnega kadra, ki še ni šel v tujino, ostaja v matičnih državah,« je povedala in pri tem izpostavila tudi problem draginje v Ljubljani z visokimi najemninami in življenjskimi stroški. »K nam je prišla kot strežnica delat medicinska sestra iz Beograda, ki se je odločila za selitev v Slovenijo, a se je zelo hitro vrnila nazaj, saj je ugotovila, da ima doma, kjer ima malenkost nižjo plačo, boljši standard. Vprašanje pa je, koliko časa bi pri nas trajala nostrifikacija, da bi lahko delala kot medicinska sestra.« Prišla je z entuziazmom, a hitro odšla.
Pri tem je Zlata Marin opozorila na kolaps, ki se bo po njenih besedah zaradi pomanjkanja medicinskih sester kmalu zgodil v domovih za starejše. »V oskrbo se lahko vključi tuja delovna sila, saj zna vsakdo zamenjati posteljnino, pomagati pri hranjenju in kopanju. Večji problem v naših domovih je zagotavljanje zdravstvene dejavnosti, saj primanjkuje medicinskih sester, vrednotenje in preverjanje ustrezne izobrazbe iz tujine pa je zapleteno,« je dejala sogovornica in pri tem navedla, da so v domu na Poljanah vse medicinske sestre starejše od 55 let. »Kar pomeni, da nobena ni obvezana delati nočne izmene, če se tako odloči. Vse, kar nas pri tem rešuje, je želja pomagati in empatija do starostnikov ter kolegialnost med zaposlenimi. Novih in mlajših za zaposlitev ni.«
Izkoriščanje delovne sile
»Lahko le rečem, da hvala bogu, da obstaja ta ustanova in da obstajajo ljudje, ki v njej delajo. Kakšen trud vlagajo v nas. Tisti, ki o tem odločajo, bi morali za mesec dni priti sem, da bi videli, kaj zaposleni ponujajo nam oskrbovancem. Ne gre samo za to, da ti prinesejo pladenj, te umijejo ali previjejo, temveč te tudi vprašajo, ali je to v redu, in od nas dobijo nešteto vprašanj,« je svoje izkušnje opisala stanovalka Marjana iz doma upokojencev na Poljanah. Dejala je še, da se nepalske delavke pri delu zelo trudijo, enako tudi z osvajanjem slovenščine. »A vprašati se moramo, zakaj ni delavcev za to delo. Ker je nizka plača,« je bila jasna stanovalka in podčrtala problem izkoriščanja delovne sile, domače in tuje.
Med 150 in 200 evri za sobo
Za tuje delavke, zaposlene v Domu upokojence Center, kamor spada tudi enota na Poljanah, je Zlata Marin našla zasebno nastanitev kakšnih 25 kilometrov iz Ljubljane. Kot je opisala, gre za nekakšen zasebni študentskih dom; enoposteljna soba s stroški in souporabo kuhinje stane 200 evrov na mesec, dvoposteljna 150 evrov. Za to nastanitev so nepalske delavke dejale, da je urejena in čista. Želele bi si le, da bi stanovale bližje službi oziroma v Ljubljani.
Za komunikacijo v domu upokojencev imajo nepalske delavke prevajalnike, ki so videti kot nekakšni diktafoni, ki sproti prevajajo povedano. A te so uporabljale predvsem na začetku, zdaj so se nekaj besed v slovenščini že naučile in vsak dan se učijo novih, veliko komunikacije pa poteka tudi v neverbalni obliki. »Razumemo se tudi prek kretenj, pogleda in mimike,« je povedala Rabina Rai. »Polne so energije, zagnane in hitro se učijo. Pozitivne in nasmejane so. Delo dobro poteka in vidi se jim, da z veseljem pridejo na delo,« je o novi izkušnji dejala ena od medicinskih sester v domu. »Dobro se počutim, za stanovalce skrbim kot za svojo drugo družino,« je v pogovoru povedala 22-letna Sušma Gt. Podobno je o novi službi dejala tudi 35-letna Bipašu Ghising: »Zadovoljna sem, rada skrbim za stare ljudi«.
