Drugega avgusta 2014, bila je sobota, so v Čemšeniku praznovali fantovščino, med razigranimi je bil tudi Zlatko K. Alja L. se je takrat po naključju z avtom peljala proti čemšeniški lovski koči. Tam je bila dogovorjena s sestrično, skupaj sta nameravali na Zagorsko noč v Zagorje ob Savi. V Dobrljevem pa se je pred njenim avtom nenadoma pojavila skupina fantov. Začeli so lesti v vozilo, eden celo v prtljažnik. »Zlatko, jaz in še eden smo legli na havbo. Alja je stokrat rekla, naj gremo dol in da mora naprej. Ampak mladost je pač norost … Dva sva šla dol čez dva ali tri metre, Zlatko pa je vztrajal. Prosila ga je in prosila, potem pa je šla polžje naprej kakšnih 20 ali 30 metrov. Ne vem, ali je on nato padel s havbe ali je skočil …« je na sodišču opisoval eden od vpletenih. Tudi drugi, ki so se v petek zvrstili na prostoru za priče, niso videli, kdaj in na kakšen način je Zlatko K. padel s pokrova motorja.
Vse se je zdelo v redu
Alja L. je v zagovoru povedala, da se je držal za brisalce in ponavljal »pelji, pelji«. Ker nikakor ni odnehal, je zelo počasi odpeljala naprej. Po kakšnih 20 metrih je začel trkati na vetrobransko steklo, češ da hoče nazaj do svoje družbe. Takrat je ustavila. Najprej se je, kot je dejala, še držal, potem pa se je naenkrat »na polno odrinil in se na hitrico zakotalil«. Ker je padel pred avto, je stopila ven in rekla, naj se umakne. Ker pa je še kar naprej ležal in se smejal, je telefonirala njegovemu prijatelju, naj pride ponj. Tisti čas se je tudi Zlatko K. začel počasi pobirati, na njena vprašanja, ali je v redu, je odgovarjal pritrdilno.
Da je v redu, se je zdelo tudi drugim. Priče so povedale, da je kot že prej tudi potem še prodajal majice z obeležjem fantovščine. »Pili smo že in kadili travo, tudi on. Potem je bruhal, rekel je, da ni čisto pravi, in prosil, da ga nekdo pelje domov. Se vidimo, jutri gremo na kofe, sem rekel, ko smo šli narazen. Toda po tistem se nismo več ne videli ne slišali,« je povedala ena od prič.
Hleva sploh nimajo
Prijatelja sta ga odpeljala domov: živel je skupaj z mamo, ki je v petek pretresena podoživljala tragično dogajanje. Z balkona je slišala in videla dva avta, nato pa spodaj pri stopnicah zagledala sina. Ko je prižgala luč, je zastokal: »Mami, mami, ugasni luč, tako me boli glava.« Pomagala mu je v spalnico, na vprašanje, kaj se je zgodilo (ki mu ga je pozneje zastavila še večkrat in vedno dobila isti odgovor), pa je odvrnil: »Nič, samo glava me boli.« Prosil je za lekadol, namestila mu je obkladke. Skoraj ves naslednji dan je prespal. Ko sta za kratek čas prišla na obisk njegova prijatelja, je tudi v njiju vrtala, kaj se je dogajalo prejšnji večer. A ji je bilo rečeno le, da je Zlatko samo malo pil. Ker ga je tudi v ponedeljek še bolela glava in ni prenesel svetlobe, je klicala reševalce. Ko je šla v avto po zdravstveno kartico, je videla krvave madeže, okrvavljena je bila tudi krpa na zadnjem sedežu. A se za to ni posebej menila, saj na sinu ni videla poškodb, razen odrgnine na komolcu. Najprej so ga odpeljali v zdravstveni dom v Zagorju, zaradi suma na meningitis pa premestili na ljubljansko infekcijsko kliniko. Nato so ugotovili, da ima hudo poškodbo glave in premeščen je bil na travmatologijo. Šestnajstega avgusta je umrl.
V enem od zdravniških dokumentov je zapisana Zlatkova izjava, da se je poškodoval pri betoniranju hleva. Mama je zatrdila, da je to neumnost. Sin je bil tisti dan doma, kosil je, hleva pa sploh nimajo. »Če je to rekel, je rekel v zmedenosti. Preden so ga odpeljali v Ljubljano, tudi mene ni več prepoznal,« je dejala. Sojenje je ponovno odprlo njene rane. Če bi ji kateri od sinovih prijateljev povedal, kaj se je zgodilo na fantovščini, bi takoj klicala reševalce, je dejala. Takrat bi bilo za sina morda še upanje.
