Alfi Nipič je v pogovoru za naš tednik pred časom razkril, da glasovni prehod iz zabavne v narodnozabavno glasbo zanj ni bil nič kaj lahek. Povedal je, da se je najbolj bal prestopa k Avsenikom, ker je bila njihova glasba zanj nekaj povsem novega, saj je pred tem v Zagrebu prepeval v skupini Clan, ki je bila sestavljena po vzoru ameriških funk in soul zasedb Blood, Sweat & Tears oziroma Chicago. S Clanom so nastopali na jugoslovanskih pop festivalih, največ zaslug, da mu je pozneje uspelo tudi v narodnozabavnih vodah, pa je imel Vilko Ovsenik, ki je Avsenikove pevce z dolgim in natančnim drilom naučil vsega, kar je bilo potrebno za prepevanje polk in valčkov.
Glasbeni vplivi
V Sloveniji imamo kar nekaj pevcev zabavne glasbe, ki so bili in so še uspešni tako na popevkarskem kot na narodnozabavnem področju. Poleg Alfija sodijo mednje Jožica Svete, Darja Švajger, Irena Vrčkovnik, Janko Ropret, Marjana Deržaj, Ivanka Kraševec, Matija Cerar, Branka Kraner, Franci Rebernik, Rudi Šantl, Ivan Hudnik, Oto Pestner, Braco Koren, Elda Viler, Edvin Fliser ... In tudi Stane Mancini, ki je najprej zaslovel kot popevkar, kasneje pa je s svojim izjemnim glasom zaznamoval tudi narodne in narodnozabavne pesmi pri raznih domačih ansamblih.
Začnimo na začetku. Stane Mancini se je rodil 9. maja 1931 v Ljubljani. Njegovo življenjsko in glasbeno pot je v knjigi Vsi najboljši muzikanti opisal Ivan Sivec. Eden najbolj prepoznavnih pevcev zlatega obdobja slovenske popevke in tudi narodnozabavne glasbe je avtorju povedal, da mu je mati za peti rojstni dan kupila enovrstno diatonično harmoniko, na katero je kmalu znal zaigrati vsako melodijo in jo tudi zapeti, od Rozamunde naprej, in da je nagnjenost do glasbe podedoval po obeh stricih. Materin brat je bil tenorist v cerkvenem zboru, očetov pa je igral violino. »V družinski hiši smo imeli podnajemnike, študente glasbe. Doma smo imeli pianino in ti so me učili igranja nanj. Pri petnajstih sem svojo glasbeno pot začel kot klarinetist pri mladinski železničarski godbi, igranja na klarinet pa sem se učil pri profesorju Launu.«
Prvič je pel za prvi maj
Vključil se je v mešani zbor Glasbene matice, kjer je nekaj časa pel tenor. Ker je imela srednja ekonomska šola svoj zbor, je tam nadaljeval zborovsko petje. Pri 16 letih je dobil 120-basno klavirsko harmoniko. Učil se je igrati pri profesorju Štepicu in igral v harmonikarskem zboru, s katerim so večkrat nastopali na promenadnih koncertih na Bledu. Imeli so trio s harmoniko in kitaro in tudi s to zasedbo so veliko igrali. Harmoniko je vzel tudi na delovno akcijo na hrvaško avtocesto, kjer je spoznal pevke, ki so ga priporočile skladatelju in dirigentu Bojanu Adamiču, ki je jeseni 1949 pri Radiu Ljubljana ustanovil zabavni zbor. Po osmih mesecih vaj je zbor nastopil skupaj z revialnim orkestrom Radia Ljubljana na glasbeni reviji, imenovani Ples na vodi.
Mancini je 1. maja 1950, na prireditvi ob odprtju bazena Kolezija, prvič zapel kot solist ob spremljavi zbora in orkestra. Šlo je za pesem Mona Lisa. Tako je postal pevec in bil vrsto let solist v plesnem in revijskem orkestru. Tudi z malim orkestrom, imenovanim Študentski plesni orkester, je dvakrat na teden pel popevke. Takrat na radiu še niso snemali. Iz leta 1953 pa so vseeno ohranjeni njegovi posnetki skladb O Celje, mesto belo in Prelepa si bela Ljubljana ter radijska igra Zajci na Goljavi. V času razcveta slovenske popevke je bil eden redkih slovenskih moških pevcev zabavne glasbe. V začetku šestdesetih je Mancini posnel svojo prvo ploščo z naslovom Non capito. Skladba, za katero je napisal tudi duhovito besedilo, je 56 tednov kraljevala na prvem mestu lestvice popevk, ki jo je objavljal časnik Ljubljanski dnevnik.
Mancini je bil med udeleženci na kar petih festivalih Slovenske popevke. Leta 1962 sta na omenjeni glasbeni prireditvi v alternaciji z Beti Jurkovič zmagala s skladbo Mandolina in si za nagrado prislužila takratnih 150.000 dinarjev. Dvakrat je sodeloval tudi na jugoslovanskem izboru za pesem Evrovizije. Z Marjano Deržaj sta se zbadala v pesmi Kako sva si različna.
Zlati glas slovenske glasbe pa je navduševal tudi s popevkami Stenska ura, Le z menoj, Lastovke, Tam, kamor hodi veter spat, Noč je sredi poletja, Svež dih gora, Ko bi enkrat še, Najin praznik …
Kot komponist je v sodelovanju z najboljšimi aranžerji, kot so bili Jože Privšek, Mario Rijavec, Mojmir Sepe, Bojan Adamič, Ati Soss, Jure Robežnik, in ob spremljavi različnih glasbenih zasedb posnel 24 lastnih skladb. Za večino njegovih melodij je besedila prispeval pesnik Gregor Strniša. Tako se je v njegovem glasbenem programu nabralo več kot sto avtorskih skladb in priredb.
Pevčeva druga kariera
Sredi šestdesetih so se mu na radiu zahvalili za sodelovanje in mu namignili, naj prepusti mesto mlajšim pevcem popevk. Zato se je preusmeril v prepevanje narodnih in narodnozabavnih pesmi. Leta 1965 je pri njegovih dveh ploščah sodeloval z glasbenikom in skladateljem Francem Korbarjem - Cacem. Nepozabna je njegova izvedba pesmi Gor čez Izaro.
S kvintetom harmonikarja Jožeta Kampiča je za televizijo posnel več ljudskih pesmi. Najbolj priljubljena je postala Jaz bi rad rdečih rož. Leta 1971 se je kot solist in član pevskega tria pridružil narodnozabavnemu ansamblu Zadovoljni Kranjci, s katerim je prepeval vse do konca delovanja skupine. Najbolj znani posnetki iz tega obdobja so skladbe Alberta Podgornika, izobraženega glasbenika, ki je ves čas igral v Plesnem orkestru Radia Ljubljana, bil pa je tudi vodja in klarinetist pri Zadovoljnih Kranjcih. Njegov valček Vrnite se ptice, ki ga je z besedilom opremil Marjan Stare, prepeval pa seveda Stane Mancini, je bil na lestvici najboljših narodnozabavnih melodij Ljubljanskega dnevnika kar 50 tednov na prvem mestu. Mancini je z Zadovoljnimi Kranjci nastopal tudi na Ptujskem festivalu. Z ansamblom je gostoval pri naših izseljencih v Franciji, Nemčiji, Nizozemski, Avstriji, Švici. Oktobra 1974 pa so s polkami in valčki razveseljevali naše izseljence v Kanadi. Prepeval je tudi z drugimi narodnozabavnimi skupinami. Tako je posnel nekaj pesmi z ansamblom Borisa Kovačiča, tri skladbe pa tudi z zasedbo Kovačič iz Maribora. Bil je član vokalnega kvarteta Studio, ki so ga ob Manciniju sestavljali: Berti Rodošek, Matija Cerar in Jani Martinc. Leta 1980 se je pridružil Ribniškemu oktetu iz Ljubljane, kjer je pel drugi tenor. S tem se je začela njegova nova uspešna glasbena kariera, ki mu je ohranila in celo izboljšala glas. Kot nadomestni član je gostoval tudi v Slovenskem oktetu.
Po ideji Mihe Dovžana in pevke Jožice Kališnik je za radijski arhiv posnel 20 slovenskih narodnih pesmi ob spremljavi citer, nekaj v duetu, nekaj pa solo. Snemal je tudi otroške pesmi skladatelja, pesnika in pisatelja Janeza Bitenca. Stane Mancini je bil večplasten glasbenik, vedno zvest samemu sebi. Umrl je leta 2019, star 88 let.
