Običaj je postal nekaj vsakdanjega: ena prvih stvari, ki jih storimo zjutraj, je pogled na pametni telefon, da bi preverili, ali bo popoldanski izlet uničil dež ali pa bo sončen konec tedna resnično sončen. Vremenske aplikacije so postale nekakšni digitalni oraklji, ki obljubljajo pravilno napoved do ure in celo do ulice natančno. Toda svet vremenarskih aplikacij je v resnici poln znanstvenih omejitev, konkurenčnih podatkovnih modelov in marketinških odločitev, kar vse vodi do vprašanja: zakaj se tako pogosto zmotijo?
Frustracija uporabnikov, ki so kljub drugačni napovedi ostali ujeti v nalivu, je postala del vsakdana. Ta razkorak med digitalno obljubo in meteorološko resničnostjo pa ni posledica ene napake, temveč spleta kompleksnih dejavnikov, ki kažejo, da je napovedovanje kaotičnega obnašanja atmosfere še vedno eden največjih znanstvenih izzivov.
Občutek nadzora
Vremenske aplikacije so namreč zgrajene na naši potrebi po takojšnji informaciji in občutku nadzora. Obljuba, da lahko vemo, ali bomo čez tri ure na poti iz službe potrebovali dežnik, je izjemno privlačna. Vendar ta preprostost zakriva globoko zapletenost.
»Številne brezplačne aplikacije uporabljajo javno dostopne globalne podatkovne modele. Eden najpogosteje uporabljenih je od ameriške Nacionalne uprave za oceane in atmosfero (NOAA),« je nedavno za revijo New Scientist pojasnil meteorolog Doug Parker. Vendar pa te modele pogosto integrirajo brez ustrezne prilagoditve lokalnim razmeram. Rezultat je lahko iluzija natančnosti. Parker opozarja na skrajne primere, ko aplikacije prikazujejo radarske slike padavin za države, kot je Kenija, ki sploh nimajo lastne mreže meteoroloških radarjev. Podatki so zgolj ekstrapolacija, približek, ki pa je uporabniku predstavljen kot dejstvo.
K zmedi prispeva tudi ostra konkurenca na trgu. Vsak ponudnik želi imeti svoj napovedni model, kar vodi do velikih razlik med aplikacijami. Jim Danner, nekdanji prognostik iz Teksasa, je v pogovoru za spletišče The Hill poudaril, da »vsak akter uporablja svoje vire podatkov, kar pojasni včasih skrajna odstopanja, ki jih opazimo, če na dveh telefonih primerjamo dve različni aplikaciji«.
Temeljna težava
Temeljna težava se skriva v naravi vremena samega. Medtem ko so globalni modeli relativno uspešni pri napovedovanju premikanja velikih vremenskih front čez celine za več dni vnaprej, je napovedovanje dogajanja na nekaj kvadratnih kilometrih – tako imenovana mikrometeorologija – povsem druga zgodba.
Dr. Rob Thompson, meteorolog z Univerze v Readingu, ponuja slikovito primerjavo: »Napovedati nastanek poletne plohe, ki jo povzroči segrevanje tal in dviganje toplega zraka, je podobno poskusu napovedovanja, kje točno se bo v loncu vrele vode pojavil naslednji mehurček.« Tudi z najnovejšimi podatki je praktično nemogoče z gotovostjo reči, ali bo dež padel na eni strani hriba ali na sosednji.
Slovenija je, kot pogosto poudarjajo pri agenciji za okolje, med državami, kjer je v nekaterih okoliščinah zaradi reliefa pokrajin še toliko teže napovedati točno gibanje neviht. Takšno izkušnjo smo imeli nedavno, ko je bil rdeči alarm za Primorsko. Samo nekaj kilometrov, kar v ozračju ne pomeni prav veliko, je ločilo našo obalo od najhujših padavin.
Podobne negotovosti veljajo za dolgoročne napovedi. Zanesljivost modelov po petih dneh namreč strmo pade. »Aplikacije, ki prikazujejo napovedi za štirinajst dni vnaprej, mejijo na špekulacijo,« je nedavno opozoril Thompson. Čeprav raziskovalci z uporabo umetne inteligence poskušajo podaljšati to okno zanesljivosti, je napredek počasen.
Mokra pristranskost
Situacijo dodatno zapletajo dejavniki, kot so že omenjeni relief, mestni toplotni otoki, onesnaženje in morski tokovi. Tudi superračunalniki, kot je tisti v britanskem Met Officeu, ki so zasnovani za obdelavo ogromnih količin podatkov, ne morejo ponuditi absolutne gotovosti.
Problem pa ni samo v algoritmih, temveč tudi v načinu, kako nam aplikacije posredujejo informacije. Kaj sploh pomeni »50-odstotna verjetnost dežja«? Ne, to ne pomeni, da bo deževalo s polovično močjo ali polovico časa. Pomeni, da obstaja 50-odstotna verjetnost, da bo na določenem območju v določenem časovnem intervalu padla merljiva količina dežja.
To stopnjo negotovosti aplikacije s svojimi poenostavljenimi ikonami sonca, oblakov in dežnih kapelj težko prikažejo. »Pogrešam čase, ko so si televizijski meteorologi vzeli čas in pojasnili dinamiko fronte, namesto da njen učinek povzamejo z enim samim piktogramom,« je še komentiral Thompson. Po njegovem mnenju sodobni vmesniki vzdržujejo iluzijo gotovosti, s čimer žrtvujejo znanstveno nianso za ceno vizualne jasnosti.
Včasih pa gre za zavestno odločitev. Thompson je v nekaterih platformah prepoznal tako imenovano »mokro pristranskost« (ang. wet bias). Aplikacije raje napovejo možnost dežja, pa čeprav bo na koncu sijalo sonce, kot obrnjeno. S to strategijo se izognejo jezi uporabnikov, ki bi jih nepričakovano namočil dež.
