Zadnjih nekaj desetletij so se prioritete proizvajalcev avtomobilov spreminjale. Če sta bili v 70. letih najpomembnejši moč motorja in posledično zmogljivost, so v 90. letih vse napore osredotočili na varnost, danes pa največ šteje prijaznost do okolja. Najglasneje se govori o električnih avtomobilih, pri čemer pa se pozablja, da obstaja še nekaj alternativ, ki so prav tako okolju prijazne. Vožnja na (avto)plin je gotovo ena izmed njih.
Slovenci o predelavi na plin začnemo resneje razmišljati, ko pride do krize, kot jo je na primer povzročil zadnji koronavirus. Takrat postane aktualno vprašanje, kako prihraniti pri stroških za gorivo, kar je tudi glavni razlog za odločitev za vgradnjo sistema, ne pa njegova prijaznost do okolja. Slovenci smo specifičen narod, ko smo zadovoljni, se ne obremenjujemo z varčevanjem. Da bi si okolju prijazen avto omislil zgolj zaradi okolja, za Slovenca ne pride v poštev. 99,9 odstotka ljudi se tako za alternativno gorivo ne odloči zaradi njegove prijaznosti do okolja, temveč zato, ker tako prihranijo denar. In koliko lahko prihranijo?
Investicija se povrne po 35.000 prevoženih kilometrih
»Pri večtočkovnih motorjih so pri trenutni ceni goriva stroški v povprečju nižji za okoli 35 odstotkov, pri motorjih z neposrednim vbrizgom pa je ta odstotek nižji, saj se zaradi preprečevanja okvar bencinskih injektorjev v vseh režimih delovanja motorja dodaja nekaj bencina. Cena predelave vozila s štirivaljnim motorjem z večtočkovnim vbrizgom je pri nas okoli 1400 evrov, če upoštevamo 35-odstotni prihranek, porabo 8 litrov na 100 prevoženih kilometrov in trenutne cene goriva, pa bi se investicija povrnila po prevoženih 35.000 kilometrih. Za primerjavo, v Italiji je avtoplin za več kot desetino cenejši, bencin pa skoraj petino dražji kot pri nas, in če bi bile cene enake pri nas, bi se investicija povrnila že pri 25.000 prevoženih kilometrih,« pojasnjuje Primož Pogorevc iz podetja Plineks. Vgrajene komponente naj bi zagotavljale življenjsko dobo najmanj 100.000 kilometrov in temu primerna je tudi garancija, je pa uparjalnik za optimalno delovanje treba zamenjati na vsakih 80.000 prevoženih kilometrov. Sloveniji po njegovih besedah preboj plina ni bil nikoli v interesu. Še več: »Večina držav v Evropski uniji je imela neke vrste subvencijo za predelavo vozila na plin, pri nas pa subvencij ni bilo, pa sem se večkrat obrnil na odgovorne. Pripomogli niso niti nekateri predelovalci vozil na plin oziroma slovenski proizvajalec plinskih sistemov, saj kar nekaj predelanih vozil ni delovalo, kot bi morala, kar je predvsem na forumih poskrbelo za slabši odnos do plina kot pogonskega goriva. Tudi zato preboja avtomobilov na plin v Sloveniji vsaj po mojem nikoli ne bo.«
Koliko avtomobilov v Sloveniji vozi tudi na plin, ni znano, toda ena izmed raziskav je pokazala, da je 97,6 odstotka uporabnikov po predelavi zelo zadovoljnih, seveda pa se pojavljajo določene težave, medtem ko se dobrih 70 odstotkov voznikov, ki imajo avto na plin, za predelavo odloči tudi pri drugem vozilu. Lastniki namreč hitro opazijo, da sta vožnja in vzdrževanje veliko cenejša kot pri bencinarju ali dizlu. K temu, da se za predelavo odloča vse več Slovencev, pa prispeva tudi gonja proti dizelsko gnanim avtomobilom. Zanimivo je, da povsod govorimo samo o izpustih ogljikovega dioksida, nihče pa nič ne reče o trdih delcih, ki so nevarnejši za razvoj rakavih obolenj. En dizelski avto s trdimi delci povzroči tolikšno onesnaženje kot dobrih 100 vozil na avtoplin. Se pravi, da je razlika ogromna.
Ponudba novih avtomobilov na plin je majhna
V Sloveniji je trenutno 140 črpalk za avtoplin, kar zadošča potrebam. Je pa res, da so v tujini v državah, ki so nam blizu, polnilnice na vsakem koraku. Verjetno pa je polnilnic pri nas manj tudi zato, ker je zakonodaja takšna, da vse skupaj nima ekonomskega smisla. Zanimivo, da predelujejo predvsem bencinsko gnane avtomobile, to pa zato, ker plin potrebuje iskro za vžig, kar pomeni, da ne pride do samovžiga kot pri nafti. Pri dizelskih motorjih pa vedno potrebujemo vsaj 50 odstotkov dizelskega goriva, da pride do samovžiga, ki prižge plin. Prihranek z dizlom je tako največ 20 odstotkov, zato za povprečnega uporabnika takšna predelava ni smotrna. »Ti sistemi so za nameček še dražji od sistemov za bencinske motorje, manjši prihranek in višja cena predelave pa sta po mojem glavna razloga, da do predelav dizelskih motorjev ne prihaja. Obstajajo sicer prototipi, pri katerih se je namesto grelne svečke vgradila vžigalna svečka in je dizelski motor deloval samo na plin, vendar se to do danes ni razširilo,« še pojasnjuje Pogorevc.
Ponudba novih avtomobilov s pogonom na plin je majhna, ni pa neobstoječa. Protagonist na tem področju je znamka Dacia. Kombinacija bencina in plina je tako na voljo pri vseh modelih z izjemo springa, trenutno pa tovrsten pogon opremlja 27 odstotkov vseh vozil znamke Dacia. »Pri naših znamkah, predvsem Dacii, je odločitev za kombinacijo bencina in plina izhajala predvsem iz iskanja nadomestila za dizelski motor, saj omogoča daljšo vožnjo z enim polnjenjem, tudi čez 1000 kilometrov, kar je bilo tudi neko povprečje pri dizelskih motorjih. Drugi razlog je stroškovni vidik, saj je za liter avtoplina treba odšteti bistveno manj kot za liter 95-oktanskega bencinskega goriva,« pravi Nataša Gjura iz podjetja GA Adriatic. Če se pri električnih avtomobilih marsikdo boji skromnega dosega, je pri avtomobilih s pogonom na plin ravno obratno – vedno gre namreč za neke vrste hibride, saj poleg avtoplina vedno ponujajo tudi pogon na bencin. Avtomobili z omenjenim pogonom imajo tako dve ločeni posodi za gorivo, eno za bencin in drugo za avtoplin, zato doseg prek 1000 kilometrov ne preseneča. »Sistem takoj, ko so pogoji izpolnjeni, samodejno preklopi na plin, brez dodatnih ukazov voznika. Programska oprema deluje tako, da se čim bolj uporablja plin. Voznik je obveščen na instrumentni plošči, v katerem načinu je. V primeru praznega rezervoarja za plin ali zahtev po povečanem navoru sistem samodejno preklopi na bencin. Voznik ima tudi tipko, tako da lahko, če želi, sam izbere način delovanja,« še pojasnjuje Nataša Gjura. Dodatna prednost tovarniške vgradnje pa je tudi, da prtljažnik ostane povsem neokrnjen, saj je posoda za avtoplin nameščena na mestu rezervnega kolesa.
Nekateri se v povezavi z avtoplinom bojijo nevarnosti eksplozije v primeru poškodbe rezervoarja. A strah je neutemeljen, saj je celoten avtoplinski sistem veliko varnejši kot bencinski, tudi zato, ker so rezervoarji kovinski in močno zaščiteni, bencinski pa plastični in nezaščiteni. »Nikoli nisem razumel strahu pred plinom. V kuhinji in na piknikih imamo ogenj, plamen manj kot en milimeter od plinske jeklenke, pa ni strahu, ko je jeklenka v avtu, pa je vse narobe. Kot vse druge stvari, ki se prodajajo v EU, so tudi komponente plinskih sistemov podvržene strogim preizkusom, da pridobijo ustrezno homologacijsko oznako, podobno velja za pravila vgradnje sistema, tako da … No, pa saj lahko kupiš tudi nov avto na plin,« na to temo zaključuje Pogorevc.
