Šestnajst let po zagonu novomeške proizvodnje Renaultove kultne »katrce« so v Novem mestu začeli izdelovati še renault 5 oziroma »petko«. V devetdesetih skoraj ni bilo Slovenca, ki ne bi poznal nekoga, ki pozna nekoga, ki ima petko. Nič čudnega. Avto je bil ogromna prodajna uspešnica. Od leta 1972 do leta 1996 so jih proizvedli kar 9 milijonov. To je bilo celo nekoliko več od kultnejše katrce, petka pa je kasneje nekoliko padla v pozabo zaradi svojega naslednika clia. Ta je z okoli 16 milijoni prodanih primerkov z naskokom najuspešnejši Renaultov avtomobil. No, petka si kljub temu zasluži vso pozornost.
Javnost je petko prvič uzrla leta 1972, predstavljala pa je pravo oblikovalsko revolucijo. Njen oče je bil Michel Boué, mlad in drzen Renaultov oblikovalec z vizijo. Želel je ustvariti avtomobil, ki bi bil funkcionalen, a hkrati estetsko privlačen in predvsem – simpatičen. Šlo je za eno prvih kombilimuzin s tremi vrati, kar je bilo za tisti čas precej napredno. Njene linije so bile mehke, zaobljene, skorajda igrive. Posebnost so bili plastični odbijači, ki so bili novost in so avtomobilu dajali moderen, skoraj futurističen videz. »Zaobljeni plastični odbijači so bili mojstrska poteza. Ne le, da so bili prilagojeni pariški vozniški kulturi, temveč je konkurenca ob njih delovala zastarelo. Pred tem so jih že uporabili na renaultu 15/17, toda renault 5 jih je populariziral,« je zapisal avtomobilski novinar Keith Adams.
Tudi barvna paleta petke je bila živahna, od rumene, oranžne do strupeno zelene, kar je še dodatno poudarjalo njen mladostni značaj. Prednje luči so spominjale na prijazne oči, zadek pa je bil elegantno odrezan. To je omogočalo presenetljivo veliko prostora v prtljažniku za tako majhen avto. Notranjost je bila preprosta, a funkcionalna, z dovolj prostora za štiri potnike in njihovo prtljago za izlete. No, z njo si lahko šel tudi na dopust, če je bilo treba. Nekoč so očitno znali bolj učinkovito zlagati prtljago kot danes.
Umrl kmalu po predstavitvi
Boué naj bi prve skice narisal v prostem času. Domnevno ga je navdihnila fotografija ameriške gospodinje, ki se trudi zložiti nakupovalne vrečke v svoj ogromen avtomobil. Želel je ustvariti avto, ki bi bil popoln za vsakodnevne mestne opravke, enostaven za parkiranje in dostopen širšim množicam. Ko so njegove zamisli videli nadrejeni v Renaultu, so takoj odobrili razvoj avtomobila. Boué pa nikoli ni videl, kako je javnost pograbila njegovo zamisel. Zaradi raka je umrl le nekaj tednov po predstavitvi avtomobila.
Ko je petka zapeljala na ceste, je bila to ljubezen na prvi pogled. Javnost je bila navdušena nad njeno simpatično podobo, praktičnostjo in dostopno ceno. Novinarji so hvalili okretnost, udobno vzmetenje, ki je bilo pravzaprav izpeljanka iz legendarne katrce, in presenetljivo prostorno notranjost. Postala je hit med mladimi, ženskami in vsemi, ki so iskali zanesljiv in varčen prevoz za mestno vožnjo. »Bila je več kot le majhen avtomobil. Bila je 'avto za vsakogar'. Od osnovnega do športnega modela, pa vse do stilskih različic, različic s samodejnim menjalnikom in še več. Ta avtomobil je prihajal v toliko različicah, kolikor je bilo kategorij kupcev,« so ob 50-letnici petke zapisali pri Renaultu.
Pravi športni razgrajač
Pod pokrovom se je skrivala široka ponudba majhnih, a zanesljivih motorjev – od skromnih 0,782-litrskih do poznejših 1,4-litrskih različic. Za vsakdanjo vožnjo je bilo to več kot dovolj, saj je renault 5 tehtal le malce več kot 800 kilogramov. Bil je hiter, okreten in izjemno varčen. Po tesnih mestnih ulicah je vijugal, da je bilo veselje. Renault je imel s petko tudi športne ambicije. Leta 1976 je prišla različica renault 5 alpine, leta 1980 pa še legendarni renault 5 turbo, pravi cestni razgrajač s precej močnejšim motorjem, postavljenim v sredino, in razširjenimi blatniki. Izdelali so več različic, vrhunec pa je predstavljal renault 5 maxi turbo. Njegov 1,4-litrski vrstni štirivaljni turbobencinski motor cléon-fonte je imel 160 konjev (118 kW) pri 6000 vrtljajih in največji navor 221 Nm pri 3250 vrtljajih.
Renault 5 je doživel prvo večjo preobrazbo leta 1984 z drugo generacijo, imenovano supercinq oziroma superpetka. Oblikovno je ohranil duha predhodnika, a z bolj aerodinamično karoserijo, sodobnejšim podvozjem, izposojenim od renaulta 9, in več udobja v notranjosti. Supercinq je bil odgovor na vedno večjo konkurenco v segmentu, predvsem na peugeota 205, fiata uno in volkswagna golfa. Tudi v drugi generaciji se je renault 5 prodajal odlično in prav to različico so proizvajali v Novem mestu do leta 1996. In danes? Renault 5 je znova na cestah. Električen, tišji, a še vedno z dušo tistega uporniškega avtomobila, ki ga je Michel Boué narisal nekega večera v poznih šestdesetih letih.
