Ljudje ljudi, pa tudi stvari, radi ocenjujemo po videzu, navsezadnje že star pregovor pravi, da obleka naredi človeka. Pri čemer vse skupaj še zdaleč ni le na ravni pregovorov, marveč je potrjeno tudi z dejstvi. Neka raziskava je pred dobrim desetletjem tako pokazala, da je pri prvem vtisu, ki ga sogovornik naredi na posameznika, videz daleč najpomembnejši (55 odstotkov), nastop že manj (38), skoraj zanemarljiva pa je vsebina (manj kot sedem odstotkov). Verjetno še bolj kot pri človeku je videz pomemben tudi pri prvem vtisu o avtomobilu – če ta nekomu ni všeč, vanj verjetno niti sedel ne bo. Tako spoznavanje z njegovo vsebino in nastopom (voznimi lastnostmi) odpade. No, res pa je tudi, da v mnogo primerih še kako drži tudi rek, da videz vara.
Ne zgodi se namreč niti tako poredko, da nam kak avto na videz ni posebno všeč, a nas nato navduši z drugimi, za nas pomembnejšimi lastnostmi. Predvsem v preteklosti pa se nam je dokaj pogosto dogajalo tudi, da je bil kakšen avto izjemno lep, a nas je nato, ko smo se ukvarjali z njegovim »nastopom« in »vsebino«, pustil hladne ali celo razočaral. Zakaj predvsem v preteklosti? Zato, ker je v zadnjih letih novih avtomobilov, ki bi bili slabi, zelo malo. So takšni, ki ravno ne navdušijo, da bi povsem razočarali, pa se skoraj ne zgodi več. A to je tema zase, zato o njej kdaj drugič.
Kakor koli, eden izmed avtomobilov, ki je kljub privlačni obliki puščal mlačen vtis, je bil nekoč renault captur. V prvi generaciji, ki smo jo med letoma 2013 in 2019 kar nekajkrat popeljali na test, smo med njegovimi prednostmi lahko našteli omenjeno obliko, uporabno vzdolžno premično zadnjo klop, ki jo ima le redko kateri tekmec, in seveda to, kar je pri avtomobilih njegove sorte samoumevno: da omogoča višje sedenje, lažje vstopanje in boljši pregled nad voziščem. Pri čemer se je vse skupaj končalo, saj captur večini tekmecev ni mogel slediti pri kakovosti voznikovega delovnega okolja in predvsem ne pri voznih lastnostih, pri katerih je bil med slabšimi. A druga generacija je prinesla velikanski zasuk – vse dobre plati je ohranila in jih še nadgradila, na drugih področjih pa naredila dobesedno 180-stopinjski obrat. Rezultat je bil avtomobil, ki se je najboljšim tekmecem lahko ob bok postavil po vseh lastnostih, tudi voznih, pri nekaterih pa mu sploh ni bilo enakega. Po nedavni oblikovni prenovi, ki mu je prinesla povsem nov prednji del, usklajen z aktualnim oblikovalskim jezikom znamke, je svoj status le še utrdil. Kar se kaže tudi pri prodajnih številkah – captur je namreč v letošnjem letu doslej pri nas najbolje prodajani SUV, najbolje prodajani renault (celo pred cliom!), v »skupnem seštevku« pa le za nekaj prodanih enot zaostaja za škodo octavio.
Njegove dobre lastnosti smo delno že našteli, dodati pa je treba še opazen napredek pri kakovosti materialov in urejenosti voznikovega delovnega okolja, saj je upravljanje konkretni digitalizaciji navkljub precej enostavno, ter pri zvočni zatesnjenosti potniške kabine, kar pripomore k udobnejši vožnji. Pri čemer je pri testnem capturju treba omeniti, da ga je poganjal hibridni pogonski sklop, katerega del je tudi brezstopenjski samodejni menjalnik, ki pa zna ob močnejšem pritisku stopalke za plin pri večjih hitrostih poskrbeti, da motor tu in tam vseeno malce neprijetno zatuli. Je pa po drugi strani moči več kot dovolj, pohvalo si zasluži tudi majhna poraba, znova pa se je za koristen dodatek izkazala pomična zadnja klop, zlasti ko potrebujete večji prtljažnik, ki je pri hibridu zaradi baterij nekaj manjši kot pri drugih capturjih.
Prenova je, skratka, capturju zagotovila še nekaj mirnih in prodajno uspešnih let. Tako imenovani polni hibrid pa glede cen kakopak spada na vrh cenika, pri čemer si bo vsak sam izračunal, ali in koliko se mu nakup takšnega splača. Dejstvo je namreč, da so na voljo tudi v osnovi (bistveno) ugodnejše možnosti, s čimer pa ne želimo reči, da je hibrid za to, kar ponuja, predrag.
