Gobnik je pravzaprav zrasel povsem naključno in dobesedno čez noč, ko sta se Timotej Gungl iz Slovenskih goric in Lucija Prosen iz Medvod spoznala na študiju gostinstva v Beljaku v Avstriji. Tam sta s prijatelji pogosto pozno v noč gledala filme, potem pa je nekega dne beseda nanesla tudi na gobe. Lucija se je Timoteju pošalila, da je polna energije in dobre volje zato, ker jé nore gobice, Timotej pa njej, da gobe tudi goji. »Jaz sem se seveda šalila, Timotej pa ne. Njegovim besedam takrat nisem verjela, ker nisem niti vedela, da je mogoče gobe gojiti. Se nama je pa čez noč porodila ideja, da bi lahko naredila gobnik in začela doma gojiti gobe,« je Lucija obudila spomin na noč, ki ju je počasi pripeljala do lastne proizvodnje gob.
To je bilo pred dvema letoma, toda Timotej se je z gojitvijo gob seznanil že v osmem razredu. »Takrat sem se zelo navdušil nad gobami, predvsem ker so tako na polno zrasle vse naokoli po gojitvenem paketu,« je dejal. Ko mu je torej čez nekaj let Lucija navrgla zamisel za gobnik, to je napravo, v kateri je mogoče gojiti gobe v nadzorovanih pogojih za vlažnost, svež zrak in svetlobo, ga je čakala zelo neprespana noč. Ideje so mu kar švigale levo in desno.
Toda že kmalu zatem je nastal njun prvi prototip gobnika, s katerim sta se prijavila na tekmovanje Popri. Gre za nacionalno tekmovanje za najboljšo podjetniško idejo med mladimi, ki ga organizira Primorski tehnološki park, sta pojasnila. Tam sta se uvrstila v finale, kar jima je prineslo povezavo še z enim inkubatorjem, to je SAŠA inkubator iz Velenja, ki omogoča mladim začetek poslovne poti.
Prototip komore
»Vključila sva se v projekt Startup Generator, kjer sva se šest tednov izobraževala v podjetniškem znanju in izpopolnjevala svoj prototip. Na koncu sva zmagala in prejela 10.000 evrov, kar nama je omogočilo tudi ureditev prostora za pridelavo gob,« sta zadovoljno povedala.
Čeprav je prototip komore za gojitev gob na prvi pogled videti precej enostavna naprava, kot majhna lesena škatlica s prosojnimi površinami, je bilo potrebnih kar nekaj predelav do končne verzije. Zadaj se skriva tudi računalniški program, ki ga je spisal Timotejev stric ter nadzoruje senzorje in delovanje komore. Uporabnik komoro samo priključi na USB in že deluje, kot mora. Toda v taki mali škatlici je proizvodnja na veliko nemogoča. Timotej in Lucija gojita gobe v precej večjem prostoru, povečani verziji gobnika, kjer se na regalih s substrati razraščajo gobe kot podivjana neukročena bitjeca.
Danes se njuni proizvodni prostori nahajajo na kmetiji Timotejevega očeta sredi Slovenskih goric, kjer rastejo šitake, kraljevi in bukovi ostrigarji ter resasti bradovci – kako drugače kot gobe po dežju. »Res rastejo zelo hitro, tudi do dva centimetra na dan,« je dejal Timotej. Čeprav sta torej pred dvema letoma začela prodajati komore za gojenje gob, ki jih ponujata še danes, se je hitro izkazalo, da je vedno več povpraševanja med posamezniki in gostinci tako po svežih gobah kot tudi po različnih paketkih za gojitev gob doma.
Vse večja mreža
»Najina ideja je sprva bila, da bi gostincem ponudila komoro, v kateri bi lahko v restavraciji sami gojili gobe. Toda v takih komorah zraste le od 500 do 700 gramov gob, kar je za restavracije premalo. Zato sva se odločila, da je najbolje, da jim ponudiva kar sveže gobe,« je povedal Timotej.
Prvi gostinec, s katerim sta začela sodelovati, je bil Luka Košir iz restavracije Grič, ki je bil nad njunimi gobami navdušen. Potem se je mreža le še povečevala. »A to se ni zgodilo čez noč, nisva dala le objave na splet in so nama ljudje kar pisali. Ogromno gostincev sva preklicala, jim prinesla gobe v pokušino, da so ugotovili, da so res dobre in je mogoče iz njih marsikaj narediti,« je pojasnila Lucija.
Šitake in različni ostrigarji, kaj šele resasti bradovci, namreč niso splošno znane gobe kot jurčki, lisičke ali dežniki. Jih je pa mogoče nasprotno od teh gojiti in šitake imajo pravzaprav okus kot jurčki, le da niso tako sluzaste. »Zato tisti, ki imajo radi okus jurčkov, ne marajo pa sluzi, prisegajo na šitake,« je dejal Timotej, »medtem ko so kraljevi ostrigarji pravi nadomestek mesa, saj so zelo mesnati in jih je mogoče pripraviti kot steake.«
Toda ljudje morajo okuse spoznati. »Vedno se nama je zdelo pomembno izobraževati ljudi, da obstaja več različnih vrst gob, in to je najlažje ravno prek okusov. Ko sva začela gojiti gobe, sva resda ves čas izdelovala tudi komore oziroma gobnike, toda najin primarni cilj je bil, da ponudiva gobe širši množici in jo čim bolj izobraziva o različnih gobah,« je dodala Lucija.
Gojitveni paketki
Poleg svežih gob, ki jih ponujata na tržnicah in prek Mami Hobotnice, to je neposredne prodaje od kmeta do kupca, lahko tisti, ki bi radi doma sami vzgojili gobe, kupijo različne že pripravljene gojitvene pakete, iz katerih bodo zrasle prave gobe. »Ti so najprimernejši za začetnike in so res enostavni za domače gojenje. V takem paketu je pripravljen substrat, ki ga samo zarežete in postavite na vlažno in svetlo mesto z dovolj svežega zraka. Iz takega substrata bodo zrasle gobe po dveh tednih, nekatere tudi prej, nabrali pa jih boste lahko trikrat, velikokrat nama ljudje poročajo, da so jih celo po petkrat ali še večkrat, ena gospa jih je celo 17-krat, preden se je substrat iztrošil,« je razložil Timotej. Pogosto so najprimernejši prostori za gojitev gob kleti, če so le dovolj svetle, kajti gobe imajo rade tudi hlad, zato naj temperatura prostora ne bi presegla 20 stopinj, idealna temperatura je med 15 in 20 stopinjami Celzija. Toda kakšnim so gobe zrasle že tudi v kopalnicah, kjer je prav tako dovolj vlage.
Za naprednejše gobarje ponujata micelij na sterilnem žitu in v tekoči kulturi. Za zelo uporabno žito se je izkazalo proso. Sterilnost in čistoča sta namreč pri gojenju gob izjemno pomembni, če tega ni, gobe ne bodo zrasle. Tretji način, ki je najnaravnejši način gojenja gob, pa je gojenje na deblu, in sicer s čepki, okuženimi z miceliji. V tem primeru je treba imeti sveže posekano deblo, staro kakšen teden dni, da odtečejo sokovi. Najboljše je deblo bukve ali hrasta, ne pa sadnega drevja. Potem vanj zavrtamo luknjice, zabijemo čepke, z voskom zadelamo luknje, v katerih so z miceliji okuženi čepki, in povoskamo robove, da se hlod ne izsuši. Nato je treba le še potrpežljivo počakati, da gobe zrastejo, kar lahko traja nekaj mesecev, potem jih nekajkrat na leto poberemo. Je pa to način, pri katerem je najmanj verjetnosti, da bo šlo kaj narobe, in ki je najbolj všeč tudi otrokom na delavnicah.
»Delavnice so nama res ljube, saj si želiva, da otroci čim prej vidijo, da ni treba vsega kupiti in lahko kakšno stvar vzgojijo tudi sami. Da so lahko čim bolj samooskrbni. To jim bo potem ostalo tudi v odraslosti. Medtem ko se zabavajo in mešajo substrate, namreč ugotovijo, da sploh ni težko doma gojiti gob,« je dejala Lucija.
Idej jima ne manjka tudi za naprej, želita si povečati ponudbo svežih gob in vstopiti v še več restavracij, obenem pa tudi razširiti ponudbo izdelkov iz gob, predvsem suhih in gob v prahu. Toda kakovost na račun količine ne sme trpeti, sta prepričana. »Kakovost nama bo vedno na prvem mestu, ne nazadnje se ukvarjava z gobami višjega ranga. In kar je najpomembnejše: to, kar delava, imava res rada,« je sklenil Timotej.
