V mrzlem jutru 29. decembra 1890 je sneg ob potoku Wounded Knee (Ranjeno koleno) prepojila kri. Ta dan ni prinesel bitke, temveč enostranski pokol, ki je brutalno in dokončno končal stoletje trajajoče »indijanske vojne« med staroselskimi ljudstvi in Združenimi državami Amerike. Dogodek, v katerem je umrlo več kot 300 pripadnikov plemena Lakota, večinoma žensk in otrok, ostaja ena najtemnejših in najbolj bolečih ran v ameriški zgodovini, ki je tudi sicer polna krvi in vojn.
Na eni strani je stalo približno 500 vojakov 7. konjeniškega polka, okrepljenih s štirimi lahkimi topovi hotchkiss, ki so bili strateško postavljeni na vzpetini nad taborom. Na drugi strani izčrpana in premražena skupina Indijancev Miniconjou Lakota, ki jo je vodil ostareli poglavar Veliko stopalo. Med njimi je bilo komaj sto bojevnikov, večinoma slabo oboroženih, ki so se skupaj z družinami – približno 250 ženskami in otroki – že predali.
Napetost je dosegla vrelišče, ko so »modrosuknjiči«, kot so imenovali uradne vojake, zahtevali predajo še zadnjih pušk. Kdo je sprožil prvi strel, ostaja nepojasnjeno, toda ta podrobnost je v luči dogodkov, ki so sledili, skoraj nepomembna. V trenutku, ko je počil prvi strel, so topovi začeli sejati smrt. Izstrelki so brez razlikovanja trgali šotore in telesa. Vojaki so na konjih zasledovali in pobijali bežeče ženske in otroke, nekatere tudi več kilometrov stran od tabora.
Sinonim za obup
Da bi razumeli, zakaj je do tragedije sploh prišlo, se je treba vrniti v mesece pred njo. Življenje v rezervatih, kot je bil Pine Ridge, je bilo v poznem 19. stoletju sinonim za obup. Dogovori in pogodbe so bili prelomljeni, obljubljene vladne pošiljke hrane so bile nezadostne, pogosto pokvarjene in uporabljene kot orodje za nadzor. Nekoč ponosni lovci so postali odvisni od miloščine. Bolezni, kot so ošpice in gripa, so kosile med oslabljenim prebivalstvom.
V tem ozračju popolne brezizhodnosti se je pojavilo novo duhovno gibanje, imenovano Ples duhov. Vrač Vovoka iz plemena Paiute je razglasil vizijo, ki ga je prešinila med sončnim mrkom: če bodo staroselci živeli v miru in izvajali sveti ples, bo Veliki duh povrnil svet v stanje pred prihodom belcev. Umrli predniki se bodo vrnili, ogromne črede bizonov bodo znova poselile prerije, zemlja pa se bo očistila vsiljivcev. Sporočilo je bilo v svojem bistvu pacifistično in je obljubljalo preživetje in obnovo. Gibanje se je širilo kot požar upanja. Pripadniki so nosili posebna sveta oblačila, za katera so verjeli, da jih bodo obvarovala pred kroglami belcev – tragična zmota, ki je mnoge stala življenje.
V belih naseljencih in oblasteh pa je gibanje sprožilo val panike in histerije. Videli so ga kot pripravo na množično vstajo. »Indijanci plešejo v snegu, postali so nori in besni,« je v Washington pisal eden od agentov za indijanske zadeve. »Potrebujemo zaščito, in to takoj.« Strah je bil neposreden povod za vojaško posredovanje.
Po umoru legendarnega Sedečega bika 15. decembra 1890, ki so ga oblasti neupravičeno obtožile spodbujanja upora, je Veliko stopalo, znan kot miroljuben voditelj, zbral svojo skupino in se odpravil proti rezervatu Pine Ridge, kjer je upal na zaščito poglavarja Rdečega oblaka. Njegovo potovanje ni bilo dejanje upora, temveč beg pred nasiljem. Kljub temu ga je 28. decembra prestregel 7. konjeniški polk – stari polk Georgea Custerja, ki je štirinajst let prej doživel uničujoč poraz pri Little Bighornu. Mnogi zgodovinarji menijo, da je bila v zraku želja po maščevanju.
Bela zastava
Vojska je pod poveljstvom polkovnika Jamesa W. Forsytha prisilila Lakote, da se utaborijo ob potoku Wounded Knee. Nad taborom je plapolala bela zastava predaje. Naslednje jutro so vojaki obkolili tabor in zahtevali, da Indijanci predajo vse orožje. Med napetim postopkom Lakota po imenu Črni kojot, ki je bil sicer gluh in ker očitno ni razumel ukaza, ni želel izpustiti svoje dragocene puške winchester. Ko sta ga dva vojaka zgrabila, se je puška sprožila. Tako vsaj pripoveduje uradna zgodba.
Kdo je dejansko sprožil prvi strel, ostaja predmet razprave, toda posledice so bile takojšnje in katastrofalne. V trenutku, ko je počilo, je vojska sprožila vso svojo ognjeno moč. Topovi so z eksplozivnimi izstrelki, ki so leteli z visoko hitrostjo, brez razlikovanja sejali smrt. Vojaki so streljali na vse, kar se je premikalo. Ženske z dojenčki v naročjih, otroci in starci so bežali, vendar so jih na konjih zasledovali in sistematično pobijali, nekatere tudi več kilometrov stran od tabora. V nekaj urah je bilo po uradnih ocenah ubitih najmanj 150 Lakot, neuradne številke pa se vzpenjajo čez 300. Na strani vojske je padlo okoli 30 vojakov, mnogi zaradi prijateljskega ognja v kaosu, ki so ga sami sprožili.
Takoj po pokolu je območje zajel močan snežni metež, ki je trupla preživelih in ubitih prekril s snegom in jih zamrznil v grozljivih položajih. Tam so ležala tri dni, preden je vojska najela civiliste, da so jih za dva dolarja na truplo pometali v skupinski grob. Prizorišče je kmalu postalo srhljiva turistična atrakcija – fotografi, kot je bil George Trager, so prispeli, da bi dokumentirali »zmago«. Ikonična podoba mrtvega in zamrznjenega Velikega stopala v snegu je postala trajen simbol tragedije.
Notranja preiskava vojske je dva meseca kasneje pokol oprala krivde. Polkovnik Forsyth je bil sprva suspendiran, toda kasneje oproščen vseh obtožb. Ravnanje 7. konjeniškega polka je bilo ocenjeno kot »odlično disciplinirano in zadržano« v soočenju z »izdajalskimi« Indijanci. Dvajsetim vojakom so za njihova dejanja pri Ranjenem kolenu podelili medaljo časti, najvišje vojaško odlikovanje v ZDA – največ za katero koli posamično vojaško akcijo v ameriški zgodovini.
Globoko obžalovanje
Dolga desetletja je Wounded Knee ostal opomba v zgodovinskih knjigah, ki so ga opisovale kot »bitko«. Šele v času boja za državljanske pravice v 60. in 70. letih je resnica znova prišla v zavest širše javnosti, predvsem po zaslugi knjige Deeja Browna Bury My Heart at Wounded Knee (Pokopljite moje srce pri Ranjenem kolenu; 1970).
Leta 1973 je Wounded Knee znova postal središče pozornosti, ko so ga za 71 dni zasedli aktivisti Ameriškega indijanskega gibanja (AIM) in lokalni Oglala Lakota, da bi protestirali proti korupciji v plemenski vladi in neizpolnjenim zveznim pogodbam. Streljanje med protestniki in zveznimi agenti je obudilo duha preteklosti.
Leta 1990 je ameriški kongres izrazil »globoko obžalovanje« zaradi pokola. Kljub temu medalje časti, podeljene za dejanja v enem najbolj sramotnih dogodkov ameriške zgodovine, do danes niso bile preklicane. Potomci žrtev in številne organizacije si že desetletja prizadevajo za njihov preklic, med drugim z zakonodajno pobudo, imenovano »Remove the Stain Act« (zakon o odstranitvi madeža). Zanje in za mnoge druge te medalje niso simbol junaštva, temveč simbol nekaznovanega zločina in trajne krivice, ki jo je utrpelo staroselsko prebivalstvo. Travma Ranjenega kolena tako ni zgolj zgodovinski dogodek, pač pa je, lahko rečemo, živa rana, ki opominja na uničujoče posledice osvajalske politike in na dolg boj za resnico in dostojanstvo.
