Koprena zgodovine pogosto zakrije drobne, vendar bržkone prav tako pomenljive dogodke, ki ob podrobnejšem pogledu lahko razkrijejo presenetljive človeške drame. Morda pri tem delujejo nekako ironično, celo komično. No, in s tem v mislih se lotevamo nove spletne serije člankov Nedeljskega dnevnika, v katerem bomo pisali o bolj smešnih plateh zgodovine.
Med temi je prav gotovo anglo-zanzibarska vojna iz leta 1896, zapisana v Guinnessovo knjigo rekordov kot najkrajša vojna v zgodovini. Trajala je pičlih 40 minut (ocene se gibljejo od 38 do 45 minut), vendar so bile njene posledice za majhen otoški sultanat daljnosežne, njena zgodba pa je še danes bizaren opomin na vrhunec kolonialne dobe in neizprosno logiko imperialne moči.
Na prvi pogled se zdi skoraj komično – vojna, ki se je končala, preden bi večina ljudi popila jutranjo kavo. Toda za prebivalce Zanzibarja 27. avgusta 1896 to ni bila šala. Bil je dan, ko so se topovi Britanske kraljeve mornarice oglasili z uničujočo silo in v trenutku zatrli poskus upora proti britanski nadvladi.
Iskre spora v tropskem raju
Zaplet se je začel 25. avgusta 1896, ko je umrl Britancem naklonjeni sultan Hamad bin Thuwaini. Njegova smrt pa je odprla vrata ambicijam njegovega nečaka, Khalida bin Barghasha. Khalid, ki je bil znan po svojih ostrejših stališčih do britanskega vpliva, ni zapravljal časa. Še istega dne, brez predhodnega posvetovanja ali odobritve britanskega konzula Basila Cavea, se je vselil v sultanovo palačo in se oklical za novega vladarja.
Ta poteza je bila neposreden izziv britanski avtoriteti. Cave je takoj ukrepal. Podprt s silo kraljeve mornarice, ki je bila po naključju zasidrana v zanzibarskem pristanišču pod poveljstvom kontraadmirala Harryja Rawsona, je Khalidu poslal jasen ultimat: naj do 9. ure zjutraj 27. avgusta ukaže svojim silam, da zapustijo palačo, umakne zastavo in sam zapusti poslopje, sicer bodo britanske sile začele obstreljevanje.
Bin Barghash pa se je odločil, da bo ultimat prezrl. Zbral je okoli 2800 mož, večinoma slabo oboroženih palačnih stražarjev in nekaj civilnih prostovoljcev, ter utrdil obrambo okoli palače in v pristanišču. Med njegovimi »aduti« je bila tudi oborožena jahta HHS Glasgow, nekdanje britansko plovilo, ki pa ni predstavljalo resne grožnje modernim britanskim križarkam. Khalid je očitno verjel, da Britanci ne bodo tvegali obsežnega spopada in da bo njegova odločnost zadostovala za priznanje njegove oblasti.
To je bila, kot se je kmalu izkazalo, usodna napačna presoja.
Minute ognja in gneva
Ko se je 27. avgusta iztekel rok ultimata ob devetih zjutraj, je napetost v zanzibarskem pristanišču dosegla vrelišče. Na eni strani so bile britanske bojne ladje – križarke HMS Philomel, HMS St George, HMS Racoon ter topnjači HMS Thrush in HMS Sparrow – pripravljene na akcijo. Na drugi strani Khalidove sile, ujete med ponosom in strahom, v zastareli palači.
Točno ob 9.02 po lokalnem času, ko je postalo jasno, da Khalid ne namerava popustiti, je admiral Rawson izdal usodni ukaz. Prvi streli so zadoneli z ladje HMS Racoon, sledile so ji ostale. Bombardiranje je bilo silovito in natančno usmerjeno na sultanovo palačo. Lesena konstrukcija palače in njena slaba utrjenost nista nudili skoraj nobene zaščite pred eksplozivnimi granatami. Kmalu so deli palače zagoreli, zidovi so se rušili, med branilci pa je zavladala panika.
Sultanova edina omembe vredna pomorska sila, jahta HHS Glasgow, je poskušala odgovoriti s svojimi maloštevilnimi topovi, vendar je bila hitro onesposobljena in potopljena s strani britanskih križark. Obrambne topniške baterije na obali, če so sploh uspele izstreliti kakšen strel, niso imele nobenega učinka na oklepne britanske ladje.
Kaos v palači je bil nepopisen. Po poročilih naj bi bilo ubitih ali ranjenih okoli 500 Khalidovih mož. Britanske izgube so bile v primerjavi s tem zanemarljive – en sam mornar na HMS Thrush je bil lažje ranjen. Premoč britanske vojaške tehnologije in discipline je bila absolutna.
Ob približno 9.40, ko je bila palača že v ruševinah in plamenih ter je bilo jasno, da je vsak nadaljnji odpor nesmiseln, je bila na ostankih palače končno dvignjena bela zastava vdaje. Vojna, če jo sploh lahko tako imenujemo, je bila končana. Trajala je, kot rečeno, okoli 40 minut – to je bil čas, ki so ga britanske sile potrebovale za temeljito demonstracijo svoje moči.
Posledice in zapuščina bliskovitega poraza
Po vdaji je Khalid bin Barghash zbežal iz goreče palače in poiskal zatočišče v nemškem konzulatu. Britanci so nemudoma ukrepali, da bi vzpostavili red po svojih željah. Še istega dne so na prestol postavili sultana Hamuda bin Mohammeda, vladarja, ki je bil veliko bolj naklonjen njihovim interesom. S tem so dokončno utrdili svoj vpliv nad Zanzibarjem, ki je ostal britanski protektorat vse do svoje neodvisnosti leta 1963. Vojna je poslala sporočilo tudi drugim, ki so se želeli osvoboditi, zato je v zgodovini zapustila kar globok pečat.
Khalidu je kasneje uspelo pobegniti v Nemško Vzhodno Afriko (današnjo Tanzanijo), kjer je živel v izgnanstvu. Britanci so od Nemcev zahtevali njegovo izročitev, vendar so ga v pesti ujeli šele med prvo svetovno vojno, leta 1916, ko so ga izgnali na Sveto Heleno, kasneje pa v Mombaso, kjer je leta 1927 umrl.
Ironično je, da je prav zaradi svoje ekstremne kratkosti ta vojna ostala tako živo zapisana v zgodovinskem spominu. Bržkone služi kot opomin, da tudi najmanjši konflikti lahko nosijo težo velikih zgodovinskih premikov in da je zgodovina polna trenutkov, ko se usoda narodov odloči v nekaj usodnih minutah.
