Težko si je predstavljati, da bi skladba Why Can't We Be Friends? nastala danes. Kot si je stežka predstavljati, da bi si ameriški astronavti in ruski kozmonavti te dni v vesolju spravljivo kot gesto manjšanja geopolitičnih napetosti podali roke, kot so si jih julija 1975, ko sta se združili postaji Apollo in Sojuz, astronavti pa so si med drugim v vesolju zavrteli skladbi. Rusi so Američanom predvajali skladbo Nežnost, Američani pa Rusom prav Why Can't We Be Friends?.
Prva se je zaslišala v izvedbi ruske pevke Maje Kristalinske iz leta 1966. Gre za tedaj najljubšo popevko ruskih kozmonavtov, skladba pa je bila neke vrsta njihova interna himna, tudi zato, ker je bila navdahnjena z Jurijem Gagarinom, ki je leta 1961 kot prvi človek poletel v vesolje. In tudi Gagarinu je popevka postala ljuba. Na drugi strani se je ameriške skladbe tekočega leta 1975 domislila zasedba The War, kar je podatek, ki se neposredno navezuje na zapis iz prejšnjega tedna, ob še vedno aktualni šestdeseti obletnici skladbe House Of The Rising Sun. V njem je v glavni vlogi nastopil Eric Burdon, pevec zasedbe The Animals.
Dogovor v obojestransko korist
Zaradi skladbe House Of The Rising Sun so se The Animals razšli, saj je denar od pravic dobil zgolj klaviaturist Alan Price, to pa zato, ker je bilo na plošči premalo prostora, da bi navedli vseh pet članov, zato so samo njega, ker se je njegovo ime začelo s črko A. Po razhodu je Burdon ostal sam oziroma je ustanovil zasedbo Eric Burdon And The New Animals ter do konca 60. let nanizal skladbe kot When I Was Young, Monterey in San Francisco Nights. Slednja je dolgo časa veljala predvsem za protivojno skladbo, nekoč kasneje pa je Burdon povedal, da je bila navdahnjena predvsem z nočjo, ki jo je prebil z Janis Joplin v San Franciscu.
Potem ko je z The New Animals 16. junija 1967 nastopil na festivalu Monterey, se je Burdon zaljubil v Kalifornijo in San Francisco kot tedanjo svetovno prestolnico psihedelije in hipijevstva. Tam se mu je zdelo najbolj drugače v primerjavi z rodnim delavsko zadrtim, utesnjujočim in smogastim Newcastlom. »ZDA so bile kot barvna televizija, Anglija pa kot črno-bela,« je izjavil. In vprašanje je, ali bi svet vedel za skupino War, če ne bi Eric Burdon in Lee Oskar, danski virtuoz na ustni harmoniki, s katerim se je Burdon tedaj družil, leta 1969 vstopila v klub v Los Angelesu, v katerem je igrala zasedba Night Shift. Kar sta z Leejem Oskarjem slišala, ju je tako prevzelo, da je bil naslednji dan sklenjen dogovor, da skupaj ustanovijo novo skupino, ki se bo imenovala War.
Dogovor je bil v obojestransko korist. Burdon in Oskar sta dobila avtentično ameriško temnopolto funk-soul-jazz-latino zasedbo, veščo fuzije različnih zvrsti glasbe, ki je v svoji agendi zapopadala optimističnega kalifornijskega, dobo vodnarja pričakujočega duha, poudarjala potrebo po človeškem bratstvu, antirasizmu, harmoničnih medčloveških odnosih, se spogledovala s panafrikanizmom ter se obenem politično izpostavljala s kritiziranjem tolp in kriminalnih združb. A več kot to, da so spremljali igralca ameriškega nogometa, ki je v prostem času prepeval v klubu, jim tedaj ni uspevalo. Z Ericom Burdonom so vstopili v dvigalo, ki jih je s predmestnih odrov dvignilo na prvoligaške.
Spomladi leta 1970 so izdali album Eric Burdon declares »War« z napisom na ovitku: »Mi ljudje smo napovedali vojno ljudem za pravico ljubiti drug drugega.« Uspešnica s plošče se je imenovala Spill The Vine in je zasedla tretje mesto ameriške lestvice, a test časa je prav tako prestala njihova verzija skladbe Tobacco Road. War so začeli z Burdonom krožiti po svetovnih odrih in v kratkem pridobili status najboljše žive zasedbe v pop rock poslu. Na tak način so tudi neposredno vpleteni v zadnji dan Jimija Hendrixa, ki je umrl 18. septembra 1970. Hendrix, ki je v Ericu Burdonu najboljšega prijatelja v Angliji med drugim našel zato, ker je Burdon, kot pravi legenda, zmogel prenesti podobno velike količine opojnih substanc kot on, je zadnjič na odru stal prav s skupino War. Dan po londonskem nastopu z njimi in Burdonom je umrl, Burdon pa je bil tudi tisti, ki ga je Monika Dannemann, nekdanja nemška umetnostna drsalka in tedanje Jimijevo dekle, zjutraj najprej klicala, ne vedoč, kaj na stori, ker je Hendrix padel v komo. Burdon ji je najprej svetoval, naj se umiri, potem pa le poklical nazaj in ji dejal, naj pokliče rešilca. A prepozno. Rešilca ni hotela poklicati prej, da s panično reakcijo, če bi se Jimi zbudil, ne bi izpadla trapa pred londonsko srenjo, ki je itak ni marala.
V kiticah je cinična
A bili so rock'n'roll časi. Do konca leta 1970 je Burdon z The War izdal še en album, The Black-Man's Burdon, na katerem je verzija Paint It Black skupine Rolling Stones. Med evropsko turnejo leta 1971 je omedlel in potem skupino zapustil, War pa so nadaljevali na svoj način, pri čemer je Lee Oskar na ustni harmoniki ostal v zasedbi in tudi bistveno prispeval k značilno virtuoznemu zvoku. A s prvo ploščo z naslovom War iz začetka leta 1971 so kvečjemu zmerno izkoristili ugled, ki jim ga je priskrbel Burdon, potem pa so konec istega leta udarili s ploščo All Day Music, na kateri je tudi njihova prva samostojna uspešnica Slipping Into Darkness. Leto zatem so izdali album The World Is A Ghetto, ki je v letu 1973 dosegel vrhove lestvic in bil najbolje prodajan album leta v ZDA, istoimenska skladba pa danes pomeni standarden primer glasbe 70. let, torej desetletja, ki ga ima kompletna zahodna civilizacija v najboljšem spominu. Eni po Zdravku Čoliću, drugi po skupini War in njim podobnih.
Do plošče Why Can't We Be Friends? so leta 1973 izdali še album Deliver the Word, potem pa, kot rečeno, udarili še s svojo najbolj komercialno uspešnico. Ki je do vprašanja, ki si ga zastavlja, torej zakaj ne moremo biti prijatelji, v bistvu cinična. V eni od kitic vprašanje denimo naslavljajo na agenta Cie, ki je to postal po tistem, ko ni bil sprejet pri mafiji. Plošča Why Can't We Be Friends? je ponudila še eno veliko uspešnico. Skladbi se reče Low Rider, njen osnovni motiv pa velja za enega bolj semplanih primerov zgodovine pop glasbe. Take vrste posadka je torej stala za na videz lahkotno popevko, ki smo jo predstavili tokrat.
