Skladba House of the Rising Sun nima avtorja in velja za ljudsko, njene prve pisne omembe segajo v 30. leta prejšnjega stoletja, menda je bila priljubljena že med severnoameriškimi zlatokopi na prelomu predprejšnjega v prejšnje stoletje. A ključno inačico, tisto, po kateri je zaslovela, je konec maja 1964 posnela britanska zasedba The Animals, v javni obtok je prišla junija taistega leta.

The Animals, kvintet iz Newcastla v Angliji, je zasedba, ki ves čas biva oziroma je bivala v senci bolj razvpitih The Beatles in The Rolling Stones. Seveda. Na vrhu ni prostora za vse. Podobne usode so bili deležni vsaj še The Kinks, obenem pa Eric Burdon, vokalist The Animalsov, velja ob Stevu Winwoodu, vokalistu Spencer Davis Group, za najbolj temno zveneč vokal med belopoltimi pevci. The Animals so nastali leta 1963, torej v letu, ko se je poleti po Evropi začela širiti beatlomanija, v začetku leta 1964 je pa ta zajela tudi ZDA oziroma kompleten zahodni svet. The Animals so bili drugi val, obenem so prišli na že utrjen teren.

Preboj v prvem poskusu

Kot večina zasedb iz paketa »britanske invazije« so tudi oni izhajali iz ameriškega bluesa, na prvi veliki plošči iz julija 1964 pa ni niti ene njihove avtorske skladbe. Tako kot The Rolling Stones so se v začetku zelo naslonili na Chucka Berryja, za njih značilno je bilo še navezovanje na Johna Leeja Hookerja, česar tipičen primer je skladba Boom, Boom. Tudi v nadaljevanju kariere The Animals avtorsko niso bili tako ustvarjalni kot The Beatles ali The Rolling Stones. Skladb, ki veljajo za njihov zaščitni znak, kot Don't Let Me Be Misunderstood, It's My Life ali We Gotta Get Out of This Place, niso ustvarili člani zasedbe, ampak zunanji komponisti, čeravno sploh slednja v interpretaciji Erica Burdona daje vtis, kot da Burdon govori svojo zgodbo iz praviloma mračnega, deževnega, severnjaško depresivnega Newcastla. Povsem avtorske skladbe Erica Burdona in njegovih kolegov so I'm Crying, When I Was Young, San Francisco Nights ali Good Times, kar pomeni, da so bili The Animals predvsem prepričljiva izvajalska, manj pa avtorska zasedba.

Začenši s House of the Rising Sun, torej skladbo, s katero so se prebili v malodane prvem poskusu, obenem pa le-to povzdignili v uspešnico, kakršna ni bila še nikdar prej. Čeravno so z njo poskusili mnogi. Izrazito je bila priljubljena med folk akustičarsko srenjo, ki se je družila po klubih v newyorški četrti Greenwich Village. Iz leta 1941 obstaja posnetek z Woodyjem Guthrijem, malce kasnejša je inačica blues pevca Leadbellyja, pri čemer je bil slednji med newyorškimi akustičarji oziroma udeleženci folk revivala iz 60. let izjemno čislan izvajalec. Njegovo odkritje je na primer prav tako ljudska Good Night Irene, ki jo je sam posnel leta 1933, leta 1950 pa je zasedba The Weavers, v kateri je deloval Pete Seeger, oče ameriškega novega folka, z njo zasedla vrh lestvic. Gre za sceno, ki je bila med seboj povezana in v kateri so krožili specifični napevi, najbolj komercialen izvajalec, kar jih je iz te scene izšlo, pa je bil Bob Dylan. Ki je House of the Rising Sun leta 1962 prav tako uvrstil na svoj debitantski album. S tem je povezan tudi razmeroma znan spor. Dylan je skladbo odigral tako, kot mu je pokazal Dave Van Ronk, ki je veljal za »glasbenega župana« Greenwich Villagea oziroma za najbolj vzorčnega člana newyorških folkerjev. Menda sploh nikdar ni zapuščal območja Greenwicha. Van Ronk je o zadevi za časa življenja povedal naslednje: »Ko je Dylan posnel prvi album, je bil glede snemanja skrivnosten. Če si ga vprašal, kako je bilo na snemanju, je odmomljal, da je bilo vse v redu. Potem pa me je enkrat, in to že potem, ko je skladbo posnel, vprašal, ali bi imel kaj proti, če bi House of the Rising Sun posnel z mojim aranžmajem. Seveda sem vzrojil, saj sem imel načrt sam posneti skladbo, in lahko si mislite, kako sem se počutil dve leti kasneje, ko so z njo uspeli The Animals. Odlično.« Poleg Dylanove obstaja tudi inačica, ki jo je leta 1960 posnela Joan Baez, leta 1962 pa tudi Nina Simone.

Igrali so jo kot predskupina

Ob navedenem in dejstvu, da je Chas Chandler, basist skupine The Animals, kasneje prav v enem od klubov v Greenwich Villageu odkril Jimija Hendrixa in postal njegov menedžer, bi se dalo pomisliti, da je skladba na meni The Animals prišla s posredovanjem Chandlerja. Pa ni tako. Chandler je do ZDA in Greenwich Villagea prišel šele potem, ko je njegovi zasedbi uspelo. Skladbo je najprej slišal Eric Burdon, in sicer v folk klubu v Newcastlu, skupina The Animals pa jo je začela igrati, ko je kot predskupina nastopala na britanski turneji Chucka Berryja. Z njo so končevali nastope prav zato, ker je šlo za folk skladbo, ki se je razlikovala od njihovega siceršnjega repertoarja. V londonski studio De Lane Lea so jo v prostem dnevu med angleško turnejo šli posnet 18. maja 1964 in kot pravi legenda, so jo posneli v prvem poskusu. Julija 1964 je zavzela vrh angleške lestvice, septembra istega leta pa tudi vrh ameriške, s čimer so The Animals po The Beatles postali druga angleška skupina, ki je zavzela vrh lestvice v ZDA. Pesem velja tudi za prvo folk skladbo, ki je postala rock uspešnica, obenem pa za eno od dveh skladb, ki sta proslavili zvok orgel Vox Continental, na katere je Alan Price, organist od The Animals, igral. Druga za Continental značilna skladba je Light My Fire skupine The Doors.

A vsaj toliko, če ne še bolj, je značilna in izstopajoča vloga električne kitare, ki jo je igral Hilton Valentine, kitarist The Animals. Kot je povedal sam, je akorde povzel po Van Ronku oziroma Bobu Dylanu, s tem, da jih je prebiral. House of the Rising Sun se začne z uvodom na električni kitari, s katerim si je sprva lomilo prste nešteto kitarskih začetnikov. Ko je inačico od The Animals slišal Bob Dylan, ga je to navedlo na to, da je svojo glasbo tudi sam elektrificiral. Takšna je na kratko zgodba o eni najvplivnejših rock skladb vseh časov, ki pa je bila obenem tudi jedro spora v zasedbi The Animals. Pravic od skladbe je bil deležen zgolj organist Alan Price, in to zgolj zato, ker je bilo na ovitku plošče premalo prostora, da bi napisali imena vseh petih članov. In so samo njegovo, ki se je začelo z A.